Je pa manj pohvalno, da Trumpove vloge, kljub mnogim pozivom razsvetljene strokovne in druge, ne le mirovniške javnosti, ni hotela prevzeti Evropa, in to takoj, ko se je vojna začela in ni bilo videti, da bo pristop, ki ga je bila ubrala do agresorja Rusije, vodil h kakršni koli rešitvi, prej obratno. Morda bi se v dialogu s Putinom našel dogovor že veliko prej, ali celo že pred agresijo samo, ko bi razumela, kaj je kremeljski vladar sporočal z zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo. V tem primeru bi Evropa odigrala vlogo, ki se ji pritiče, posrednika, tvorca miru, tako kot jo je izvrstno opravila leta 1991 ob napadu JLA na nas. Posredniki so hodili od Ljubljane do Beograda in obratno, vse dotlej, dokler sprti strani niso privedli na Brione in se je tam sklenil mir. Dopuščam medklic, da primerjam neprimerljivo, ker Slovenija ni bila takrat še mednarodno priznana, toda mnoge vzporednice se dajo vendarle povleči med našo in ukrajinsko zgodbo.
Sedaj pa, ko je Trump opravil prve korake s Putinom in prva poizvedovanja o pogojih, ki jih sogovornik postavlja v zameno za mir, Evropa sili zraven, in to skoraj že obsesivno, v bran »pravičnemu« miru oziroma ozemeljski celovitosti Ukrajine ter celo njeni pravici, da se sama odloči o članstvu v Natu. Kako naj drugače razumemo odpovedovanje vseh že načrtovanih obveznosti doma in mrzlično tekanje petih evropskih voditeljev, predsednice Evropske komisije in generalnega sekretarja Nata skupaj z Zelenskim v Washington k Trumpu, par dni po tem, ko se je slednji dobil s Putinom na Aljaski in sporočil, da je bil vrh uspešen, konstruktiven.
Ve se, kaj ruski predsednik zahteva: priznanje ruske jurisdikcije nad ozemlji, ki jih je Rusija zavzela, četudi še ne v celoti – Lugansk, Doneck, Zaporižija in Herson, Krim je že zdavnaj ad acta – ter nevtralnost Ukrajine. Zelenski s podporo Evropejcev iz »koalicije voljnih«, kot so si zadali ime, pa v nič od tega ne privoli, ker da bi bila to kapitulacija. Zato mi je težko razumeti izjave Zelenskega samega in ostalih udeležencev tega vrha, od Macrona do Starmerja, od Merza do Rutteja, da so bili pogovori s Trumpom konstruktivni in ohrabrujoči, zlasti kar zadeva varnostna jamstva, ki bi jih njihove države skupaj z ZDA zagotovile Ukrajini po tem, ko bi bil sklenjen mir. Ali so se pogovarjali eden mimo drugega ali vsak v svojem jeziku, ne da bi preverili, ali ga ostali razumejo, ali pa so vmes vendarle zrli z mislimi v težave, ki jih čakajo doma. A dejstvo je, da je težko biti nasmejan in izkazovati optimizem, ko pa so si osnovni postulati za sklenitev miru vzajemno izključujoči. Tudi glede varnostnih zagotovil Ukrajini po morebitnem doseženem dogovoru se zagotovo na relaciji Putin-Trump in še posebej Putin-Evropejci niso razumeli. Dajati nekomu jamstvo, da ga boš varoval pred potencialno novo agresijo, pomeni imeti stacionirano na njegovem ozemlju primerno močno vojaško silo, zato dvomim, da je ali da bi Putin privolil v to, da to prisotnost zagotovijo članice Nata – izjema so morda ZDA, ker se vendarle kažejo kot mediator. Ne pozabimo, da je Putin napadel Ukrajino prav zato, da se Nato vanjo ne bi vselil.
Aurelio Juri, Koper
