Petdeset dni smo bili skupaj in se s trdim delom tako povezali in napredovali, da smo svetovne in evropske prvake imeli že skoraj na kolenih, dokler jim ni vlila poguma trojka s polovice igrišča. A tudi ob porazu ne smeš nič očitati igralcem, ki dajo vse od sebe. Mogoče bi pomagalo, če bi imeli več navijačev. Ti so bili zmeraj pika na i in so nam dali dodaten zagon, sodnikom pa dali misliti, kaj piskajo. Če se pri nas vsi povežemo, smo sposobni marsičesa, a letos je bilo tudi v medijih več kritičnosti kot optimizma. Saj so bile storjene tudi kakšne napake in nerodnosti v komuniciranju, ampak fantje, ki zastonj pridejo igrat in se odpovejo poletju z družinami, si zaslužijo več podpore.
Veliko puščic je letelo na selektorja, češ da nima prave avtoritete. A ko imaš superzvezdnika, ki je pripravljen igrati za reprezentanco in vse okrog sebe dela boljše, ne gre za pomanjkanje avtoritete, ampak bolj za to, da mu trener povsem zaupa in mu vse podredi. Sekulić je dober trener, a je zaradi človeškosti morda videti premehak. Ni pa nujno, da bi kak strožji trener zmogel iz reprezentance izvleči več. Ekipa bi si zaslužila podobno podporo, kot so jo imeli Islandci, čeprav sploh še niso dočakali zmage. Kadar stopimo skupaj, tudi naši znajo narediti odlično vzdušje. Zavedati pa se moramo, da nimamo velikega bazena igralcev in da z golfom lovimo ferrarije.
Nedeljski dnevnik
