O nastanku življenja iz nežive snovi in o njegovem zgodnjem razvoju nimamo zanesljivih podatkov. Po podobnosti pa sklepamo, da so se vse današnje življenjske oblike razvile iz istega skupnega prednika in se skozi geološke dobe v procesu evolucije prilagodile na preživetje v raznovrstnih habitatih (okoljih) na Zemlji.
Nasprotniki omenjenega zakona pa zagovarjajo verjetje, da je neka nadnaravna (v resnici je lahko le nenaravna) sila ali dejavnik, imenovan še Bog ali stvarnik, vdihnil življenje v neživo stvar. Torej je stvarnik, v kogar lahko samo verjamemo, storil nekaj, kar tudi lahko samo verjamemo. Oziroma sprejmemo dogmo, da je stvarnik neko popolno bitje, ki je ustvarilo človeka, ki pa je nepopolno bitje. Zato to nepopolno bitje nikoli ne bo razumelo, kako stvarnik deluje in kako mu je vdihnil življenje. A je to popolno bitje (stvarnik) podelilo temu nepopolnemu bitju (človeku) pravico, da vanj veruje ali pa tudi ne. Orientiram se na pri nas najbolj poznane vere (katolištvo in vse oblike krščanstva, prav tako pa judaizem, ki prisega na Boga Stare zaveze in metodo zob za zob). Te vere so po eni strani trdile, da je to nepopolno bitje središče vsega (ne)znanega vesolja (da se okrog njega vse vrti, tudi Zemlja, ker jo poseljuje). Po drugi strani pa so omenjeno pravico tega nepopolnega bitja, da veruje ali pa ne, zanikale. Zanikale do te mere, da so zaradi svoje nestrpnosti vse drugače misleče agresivno kaznovale s smrtjo ali vsaj mučenjem. Zato bolj nestrpne veroizpovedi, kot je krščanstvo, ni. Te agresivnosti in netolerantnosti se še v današnjih časih ne morejo otresti, le metode so drugačne, recimo podprte s pravom. Ena teh metod je referendum, ki naj bi tudi pravno človeku odvzel pravico, ki mu jo je dal Bog. Ker mu je s tem, da vanj veruje ali ne, dal povsem logično tudi pravico, da odloča o svojem življenju (ker če ne veruje, potem tudi ne veruje, da mu je življenje poklonil Bog in da življenje ni darilo, ampak se mu sme odpovedati). Ali torej ni ta kampanja proti ZPPKŽ v resnici bogokletje (ker zanikajo, kar je Bog dovolil)? Ali hočejo biti pametnejši od Boga?
Drugo pa je nerazumevanje zakonodaje. Imamo zakonodajo, ki nekaj zapoveduje/prepoveduje, in zakonodajo, ki nekaj samo dovoljuje. In prav v to vrsto zakonodaje sodi ta sporni zakon. ZPPKŽ ne zapoveduje, da je treba stare in onemogle zastrupljati (kar lažejo Primc in njegovi sledilci), ampak samo dovoljuje, da se človek pri zdravi pameti sme odpovedati življenju. Zakon v resnici samo pravno utemeljuje to, kar je Bog dovolil človeku.
Arhaično pa je tudi stališče zdravnikov, ki naj bi bili intelektualci (oz. nadpovprečno inteligentni). Primitivno se držijo neke arhaične zapovedi (Hipokratove prisege), ki je nastala še v času, ko je bil človek dojet kot središče vesolja. Tudi posodobljene različice (ženevske deklaracije) ne razumejo. Ta pravi: »Največje spoštovanje bom izkazoval(a) človeškemu življenju.« Mar pojem človekovo življenje ne vključuje tudi dostojanstva življenja? Namreč, le pri človeku kot razumnem bitju lahko govorimo o dostojanstvu življenja. Zdravniki pa človeka razvrednotijo v skupek organskih celic, dojemajo ga, kot bi bil stroj. Je to spričevalo intelektualca? Ali je »največje spoštovanje« človeka to, da se ga razvrednoti na skupek organskih celic (ki se združujejo v posamezne organe)? V katerih še tli življenje. Ki je (po opredelitvi recimo iz Wikipedije) stanje, po katerem se nekatere entitete razlikujejo od neorganskih (neživih predmetov in mrtvih organizmov) in se kaže z rastjo, ki jo omogoča presnova, z razmnoževanjem in z zmožnostjo prilagajanja okolju s spremembami od znotraj. Po medicinski interpretaciji tako Hipokratove prisege kot tudi ženevske deklaracije zdravniki in nasprotniki zakona dostojanstvo človekovega življenja preprosto ignorirajo (ker ga ni moč fizikalno izmeriti).
Uroš Blatnik, univ. dipl. psih., Ljubljana
