Članek omenja, da je ključni adut, s katerim želijo nasprotniki gradnje parkirne hiše pod osrednjo ljubljansko tržnico ustaviti izdajo integralnega gradbenega dovoljenja, uredba o mejnih kazalcih vrednosti hrupa v okolju (ki mora biti v skladu z direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2002/49/ES z dne 25. junija 2002, v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2002/49/ES), saj na podlagi odločitve upravnega sodišča, ki je junija letos ravno zaradi protiustavnosti uredbe o hrupu odpravilo gradbeno dovoljenje za gradnjo južnega dela tretje razvojne osi, javnost utemeljeno pričakuje enako razsodbo tudi v obravnavanem primeru. To pričakovanje nikakor ni brez osnove, saj je namera gradnje večje garažne hiše v podzemlju Vodnikovega trga na lokaciji sporna prav z naslova varstva okolja že na ravni veljavnega občinskega prostorskega akta OPN MOL- SD in ID, kjer morajo biti okoljevarstveni učinki take prostorske ureditve primerno presojani in usklajeni z državnimi zakoni in akti, med drugim prav s področno uredbo (in nadrejeno EU direktivo), ko je (bo) ta zakonita! Če to ni ustrezno obravnavano na nivoju prostorskega akta, mora biti po možnosti preverjeno vsaj na nivoju postopka »integralnega gradbenega dovoljenja«.
Na to in na drugo perečo problematiko sporne nameravane »postavitve v prostor« v okviru prostorskega urejanja lokacije in okoljevarstvenih celovitih posledic tega (s pričakovano močno prizadetostjo spomeniško varovane kulturne dediščine, tudi z Unescovo zaščito) opozarja civilna iniciativa Tržnice ne damo v svojih pripombah na javno razgrnjeno gradivo, enako ostali oponenti gradnje, že dalj časa. Na žalost v okviru upravnega postopka za izdajo integralnega gradbenega dovoljenja do sedaj sploh ni bilo možno dovolj učinkovito predstaviti vseh resnih in obtežilnih dejstev proti nameravani gradnji.
Upravni postopek (ustna obravnava) namreč ni potekal v skladu z določili gradbenega zakona (GZ-1, 68. člen in drugi) in določili zakona o varstvu okolja (97. člen in drugi) za objekte z vplivi na okolje, pač pa je bil omejen v okviru postopka za objekte brez takih vplivov (GZ-1, 52. člen in drugi), kot je bilo razvidno iz vabila na udeležbo, z zelo omejeno možnostjo prisostvovanja javnosti in podajanja pripomb, brez pravice (in dolžnosti!) do snemanja in s tem s problematičnim zapisnikom in zaključkom upravnega postopka.
Pravni zastopnik Golob je uradnikom ministrstva očital, da postopek vodijo arbitrarno, kar je bilo v dogajanju očitno, to pa vnaša velik dvom v nepristranskost pristojne ekipe na ministrstvu, ter mogoče celo sum na pristransko vladno podporo investitorju, to je Mestni občini Ljubljana ter verjetno »prijateljskemu« županu. Javni uslužbenci vseh javnih inštitucij pri nas delujejo namreč tudi »po navodilih nadrejenega«, kot to določa zakon.
Tak pristop je vedno politično kritičen, saj samo omogoča vsakokratni politični opoziciji dodaten manevrski prostor, dejanskemu reševanju problematike v prostoru in okolju pa škodi. Zelo škodljivo za razmere v državi je, če je treba pravilno obravnavanje investicijskih namer doseči šele na sodiščih.
Martina Lipnik, u. d. i. a., Ljubljana
