Zamudili smo priložnost, posebej zaradi letošnje sedemdesetletnice ljubljanskega mednarodnega grafičnega bienala, da bi ves prenovljeni grad in še kaj napolnili z mikavnimi grafikami primorskih likovnikov 20. stoletja. Bienale sta na pobudo Božidarja Jakca soustvarjala Zoran Kržišnik in s svojimi pariškimi povezavami – Mušič. V Štanjelu so ob odprtju pokazali le šest Mušičevih odtisov. Kar v najbližji prodajni galeriji so pograbili štiri grafike in jih postavili v omaro med spominke. Za kras bi bila, če bi dopisali pojasnila, zanimiva Istrska zemlja iz leta 1959. Dodali so profil Mušičeve žene, obešen ob slikani avtoportret L. Spacala in odtis s skladi peščenjaka iz mape Morda zapuščeni vrtovi (1969). Na stopnišču grafikam brez cezure sledi olje Španska krajina (1935). Više so motiva Maribora (1939, 1940), začetniška podoba s Korčule (1937) in Slovansko nabrežje v Benetkah (1944).
Štanjelska improvizacija, brez dodanih podnapisov, kataloga in vabil, razočara. Prezrimo obljube organizatorjev GO! 2025 o sodelovanju poznavalca Jeana Claira. Kras? Manjkajo mojstrske Kraške ograde iz zbirke Z. Kržišnika, vsaj eno olje s Kraško burjo in še kaj. Za razstavljenim Avtoportretom je Mušič iz okornih predvojnih iskanj prestopil v avtorja Potujočih konjičkov in iskanj Marca Pola. Ključni navdih je našel v Umbriji in Toskani, posebej v povedni stenski slikariji Ambrogia Lorenzettija v Sieni. Griči Umbrije, holmi okolice Siene in ožgano drevje zaledja Azurne obale so dodatno odmev odmeva krasa ter gomil iz taborišča. S krasom je bolj povezana zgolj manjša slika iz Kambičeve galerije Bela gora (1950). Izvrstno se v drugi sobi soočata podobi Umbrije, primeren prostor ima večja Sienska pokrajina. Manjka razvoj teh navidezno realnih krajin v znakovno geometrijo in naprej.
Pohvalo zaslužita slovenski galeriji in dva zbiralca umetnin Zorana Mušiča. Po tri dela sta posodili Umetnostna galerija iz Maribora in Kambičeva galerija iz Metlike. Vzor sodelovanja med kulturama Slovenije in Italije so Sonja Štangelj, ki s svojim življenjem povezuje državi, ter dolgoletna Mušičeva prijatelja zakonca Zanei, velika ljubitelja in poznavalca slikarja. Ključne slike iz povojnega obdobja so iz omenjenih dveh zasebnih zbirk.
V Dnevniku so obveščali o enem viru težav, občinama Nova Gorica in Brda. Zadrege so se stopnjevale od osamosvojitve države do letošnje EPK. Čeprav je Mušič rodnim krajem daroval več kot 130 grafik, so kasnejši politiki in vodje Goriškega muzeja vsak zase in vsi skupaj neprimerno ravnali s posameznimi grafikami in zbirko. Od zaslug in s preteklo prenovo dvorca Dobrovo iz leta 1991 se ne da živeti. Pristojno ministrstvo nima strokovnega nadzora nad dragocenostmi. Lastniki grafik in vodje muzeja si podajajo vroč kostanj. Grafike so vsaj ohranjene, prvič strokovno popisane in shranjene, kar je zasluga mladih kustosinj in restavratork Goriškega muzeja. Te so entuziastično poskrbele za restavriranje dragocenih odtisov. Brez promocije zase in hranjenja lastnega ega.
Načrtovanje serije razstav za EPK sega več kot leto ali celo dve leti nazaj. Italijanski strokovnjaki so, z nekaj pomoči iz Slovenije, že oktobra 2022 pripravili dve razstavi v Tržiču (Monfalcone): Maksa Fabianija in Zorana Mušiča. Kolegi v Gorici so za letos pravočasno prevzeli postavitev Mušičeve sobe iz Züricha. Slovenski obmejni galeristi, kustosi in občinski odločevalci so se le dogovarjali. Dolgo in predolgo. Do tako imenovane Mušičeve sobe v X centru v Novi Gorici, ki je vrhunski izgovor za zapravljanje.
Nepopravljiva škoda je, da Slovenije ne predstavljajo kakovostne Mušičeve slike iz velike zasebne zbirke z Bleda ali ustrezne večje slike iz Moderne ali Narodne galerije. Brez teh zbirk po letu 2000 praktično ni bilo večje, izstopajoče razstave. Izbiranje sumljivih del s podpisi MUSIC, ki so jih dobesedno zadnji hip sneli s sten v Štanjelu, je amaterizem ali kaj hujšega. Dandanes ni nikogar, ki bi zmogel sam pripraviti resno, zaokroženo, z nujnim in obveznim strokovnim aparatom sestavljeno večjo likovno razstavo. Ostaja grenkoba improvizacije, kakršne si ustvarjalec Mušič zagotovo ni zaslužil.
Gojko Zupan
