Ozadje prestavljajo korenite sistemske spremembe po osamosvojitvi, ki botrujejo tudi pojavu razpadanja javnega zdravstva. Uredniki Tarče so segli (le) do generalnega direktorja UKC Ljubljana in do ministrice za zdravstvo. Gledalci tako sklepajo, da gre odgovornost za razmere na urgenci UKC pripisati predvsem tema dvema funkcionarjema.
Vendar prave odgovore (Tarča jih je spregledala) najdemo že v izjavi pokojnega ustanovitelja »pro bono« ambulante dr. Aleksandra Dopliharja. Trdil je, da smo leta 1990 imeli eno najbolje organiziranih zdravstvenih služb na svetu. Državljan z zdravstveno knjižico je bil tedaj brez zapletov deležen vseh zdravstvenih storitev. Preobrat je prinesla osamosvojitev: obvezne nekajletne priprave od leta 1993 do pridobitve članstva v Uniji 2004 so vzpostavile sistem neoliberalizma kot uradno ideologijo samostojne Slovenije. Poleg tega se je po letu 1980 neoliberalizem transformiral v še bolj ekstremno obliko, v turbokapitalizem. Ta je vzpostavil še manjši državni nadzor, pospešeno privatizacijo državnih podjetij, zmanjšanje socialnih varovalk, globalizacijo in povečevanje ekonomske neenakosti ter dominacijo finančnih trgov.
Očitno smo pozabili, kako se je odvijal proces divje privatizacije družbenega premoženja. Začel se je že leta 1988 in je potekal vse do leta 1993, ko je bil, leta prepozno, sprejet zakon o lastninskem preoblikovanju (ZLPP) gospodarskih podjetij. Proces divje privatizacije je bil nepovraten in kasnejše množično revidiranje ni prineslo sanacije posledic nezakonitih ravnanj. Z njimi je več deset milijard vredno družbeno premoženje neodplačno prešlo v zasebno last. Sledili so še prevzemi privatiziranih podjetij in bančne luknje, ki so postale finančno breme državljanov.
Družbeno premoženje na področju javnega zdravstva ni predmet privatizacije in zakonsko (še vedno) ni dovoljeno. Ponavlja se zgodba, podobna divji privatizaciji gospodarstva. Na področju zdravstva predstavlja privatizacijo dejavnosti. Začelo se je s podeljevanjem koncesij. Te so praviloma legalizirale prenos dejavnosti iz javnega v zasebni sektor. Pojavil se je tudi pravi cunami dvojne prakse. Prakticira jo vsak drugi zdravnik, ki je v delovnem razmerju v ustanovi javnega zdravstva. Prizadevanja za ohranitev javnega zdravstva so seveda hvalevredna. Vendar so protislovna. Prezrli smo, da takšne aktivnosti (na žalost) niso skladne z dejavniki neoliberalizma, ki je uradna ideologija države (in Unije).
Problemi v zdravstvu so večplastni in jih ni mogoče zlahka pojasniti. Tarča je odpravila vse dvome glede delovne zavzetosti zdravnikov in medicinskih sester in potrdila, da delujejo preko zgornje meje pričakovanj. Pravi vzroki za nevzdržne razmere na urgenci niso povezani s tam zaposlenimi zdravstvenimi delavci. Ključni problem je brez dvoma organizacija. Namesto sodobnih (interakcijskih) organizacijskih struktur v zdravstvu prevladuje nekakšen anarhično avtokratski tip organizacije. Ta je v popolnem navzkrižju z zahtevami, ki jih narekujeta sodobna medicinska stroka in družba. Vemo, da je delo zdravnika povezano z delom kakih šestih različnih zdravstvenih delavcev. Učinkovita organizacija dela mora slediti takšni soodvisnosti in v to bi se morala usmerjati tudi prizadevanja za pravičen plačni sistem.
Ob problemih v zdravstvu si moramo natočiti čistega vina. Če je neoliberalizem (turbokapitalizem) uradna ideologija Unije in tudi Slovenije kot njene članice, so aktivnosti za ohranitev javnega zdravstva (kot leta 1990) v navzkrižju z uradnim sistemom upravljanja in delovanja države. Ključni dejavnik tega protislovja je privatizacija. Spomnimo se, kako lahkotno brez zadržkov smo divje privatizirali gospodarstvo in razprodali največja podjetja. Evropski turbokapitalizem veleva, da privatizacije javnega zdravstva ni mogoče zaobiti. Izogniti se moramo stihijski privatizaciji, ki vsemu navkljub počasi, vendar nezadržno poteka. Vzpostaviti moramo takšen projekt privatizacije, ki bo ob načelih solidarnosti in vzajemnosti prebivalcem zagotavljal univerzalno enakost dostopa do standardiziranih zdravstvenih storitev.
Janez Krnc, Litija
