Bazen nekdanjih republik se je izčrpal in zdaj prihaja vse več delavcev in delavk iz azijskih in afriških držav. Ti ljudje tukaj nimajo skupnosti, kot so jo imeli delavci iz nekdanjih republik. Tisti, ki pridejo prek posrednikov, so že ob prihodu zadolženi za šest do deset tisoč evrov, kolikor jim poberejo za urejanje dokumentacije, in v tem položaju so delavci iz Indije, s Filipinov in iz drugih držav že v izhodišču popolnoma v podrejeni vlogi.
To je podlaga za izkoriščanje. Poznam primere migrantskih delavcev, ki delajo v skladiščih logističnih podjetij, v izmenah noč in dan, v veliko primerih so natrpani v stanovanjih, ki jih zagotavljajo delodajalci, kar jih dela dodatno odvisne. Delodajalci jih skrbno »sortirajo«: v enem skladišču so delavci, zaposleni za nedoločen čas, v drugem tisti, ki so prišli prek agencije, v tretjem tisti, ki so prišli prek raznih posrednikov, ločeni so tudi po jezikih, norme niso enotne in ne jasne, nastavljene so tako, da delodajalcu omogočajo, da se znebi delavcev, ko si to želi. Stik med temi vsemi skupinami znotraj istega podjetja je praktično onemogočen s samim delovnim procesom, to načrtno drobljenje zagotovo onemogoča tudi sindikalno organiziranje.
Vem tudi za primere, kjer so migrantski delavci zaradi nemogočih razmer že organizirano izvedli kakšno manjšo akcijo in se kolektivno uprli delodajalcem in si na primer znižali nedosegljivo normo, ampak to so izjeme in spontane akcije. Tukaj zlasti ni preboja in povezav z drugimi po liniji delavstva.
Mladina
