Njihovo delovanje je preprosto: več kot je kaosa, bolje zanje. Več kot je sovraštva, lažje je vladati. To ni demokracija – to je preračunana zloraba ljudi.
Tragedija v Novem mestu ni politično orodje. A zanje je postala prav to. Trupla, solze in stiska so spremenjeni v propagandni material. Romska problematika ni več družbeno vprašanje, temveč priročen sovražnik. Varnost ni realno stanje, ampak izmišljena grožnja, s katero se ljudi drži v nenehnem krču. To ni neokusno – to je moralno gnilo.
Politiki, ki bi morali varovati človekove pravice, jih javno teptajo. Tisti, ki bi morali pomirjati razmere, jih namenoma zaostrujejo. Predstavniki ljudstva delujejo proti ljudem. In to povsem zavestno.
Ko župani in politični oportunisti javno učijo policijo, tožilstvo in sodnike, kako naj opravljajo svoje delo, ne gre več za mnenje – gre za napad na pravno državo. Ko se zakonite odločitve razglaša za zarote, ko se stroko diskreditira in ko se sodišča označuje za nesposobna, se ruši temelje države. To ni kritika sistema. To je njegovo spodkopavanje.
Odstopa ministrov nista bila dejanje odgovornosti, temveč dokaz šibkosti. Vlada je klonila pred ulico, političnim izsiljevanjem in medijskim linčem. Sporočilo je jasno: kričanje je močnejše od zakona, populizem močnejši od stroke, strah močnejši od razuma.
Hujskanje ljudi z lažmi o varnosti v Novem mestu ni politična napaka – je zavestno dejanje. Gre za nevarno igranje z življenji, s skupnostjo in s prihodnostjo. Tisti, ki to počnejo, prevzemajo odgovornost za posledice.
To ni več vprašanje leve ali desne politike. To je vprašanje dostojanstva. Vprašanje, ali bomo dopustili, da se demokracija spremeni v oder za kričače, lažnivce in politične mrhovinarje.
In ne – to ni svoboda govora. To je zloraba svobode.
Lojze Podobnik, Šentjernej