Knjiga pa ni biografija tega globalnega zvezdnika, temveč filozofski esej, v katerem Primož Repar poda nekaj modrih misli o Luki, ki je, kot je dejal avtor, v tej knjigi »pravzaprav bivanjska figura, ki s svojo igro, ranljivostjo, trmo in nežnostjo uteleša tisto, čemur pravim eksistencialna revolucija – trenutek, ko posameznik preseže danost, se brez vsakršne preračunljivosti podari onkraj sebe, ne da bi razmišljal o posledicah, in tako postane dogodek ljubezni«.
Ne bi polemizirali s temi filozofskimi ugotovitvami, ampak nam se je zdela bolj prizemljena izjava, ki jo je na predstavitvi knjige podal Sergio Tavčar, nekdanji košarkar ter trener, pozneje dolgoletni športni novinar in televizijski komentator, in sicer: »So ljudje, ki se rodijo v napačnem času, in to velja tudi za Luko Dončića, ki se je rodil vsaj trideset let prepozno.«
Razumemo sicer, kaj je avtor želel povedati: da bi Luka »moral igrati košarko takrat, ko je bil to šport za inteligentne ljudi, kajti v tistem času je košarka zahtevala znanje ter sposobnost logičnega razmišljanja«, kot je dejal Tavčar. Vseeno pa nam je bolj všeč, da se je rodil šele leta 1999 in ne 1969, kajti v slednjem primeru bi igral za neko drugo reprezentanco, zdaj pa je res samo in izključno »naš« in nam ga ni treba z nikomer deliti.
