Ljubljana je mesto mostov. Kamen na kamen, lok čez reko, povezava med enim in drugim bregom.

Na čelu mesta stoji župan, ki odloča o družbah, storitvah, sistemih, zavodih, projektih … Odloča hitro, po svojem mnenju strokovno in dobro, brez omahovanja.

Z avtoriteto, avtoritarno.

Če človek ne igra po pravilih ali ne sledi županovim zamislim – ki so seveda najboljše za mesto in za tiste, ki lepo prikimajo – se v življenje počasi prikrade nelagodje. Najprej kot kepica, skoraj prijazna. Potem raste, se uradno podpiše in na koncu spremlja vsak tvoj korak. Trdoživejša je od katerega koli mestnega projekta.

Nekateri v tem vidijo moč, drugi samovoljo. Če se prikloniš, se pred tabo razpre široka tlakovana cesta. Če pokažeš hrbtenico, stopiš na ozko stezo s koprivami. Pogum pri županu velikokrat peče – še dolgo po sestanku.

Nelagodje zajame tudi šole. Namesto da bi gradili prihodnost, ravnatelji in učitelji ugibajo, kaj bo rekel župan. Ali bo dvignil obrv? Ali bo šolo združeval? Ali bo na čelo postavil svojega človeka? Bo odprl mošnjiček ali ga zaprl?

Pri njem se dialog vedno začne z več glasovi, konča pa z enim – njegovim. Strinjanje je obvezno. Drugačnost se prenaša le kratek čas. Vse drugo – ideje, predlogi, pomisleki – je le dekoracija.

Vsak sestanek je mala predstava: na odru hvaljenje, prilizovanje in molk, v zakulisju stisnjeni želodci in neizgovorjene besede. Kot učilnica, kjer profesorju ne ugovarjaš, če nočeš na zatožno klop.

Nekdanji ravnatelj je opozoril: »Sestanki z županom so dno odnosa do pedagoških vodij.« Govoril je o vladarskem tonu, pritiskih. Več laskanja kot pogovora, več groženj kot sodelovanja. Večina se ugrizne v jezik: ker – kdo bi si drznil? Kdo bi tvegal posledice?

Biti prijatelj župana je kot imeti bianko menico. Vse je mogoče – a le, dokler si na pravi strani podpisa. Če te ima rad – odlično. Vrata odprta, prošnje uslišane, telefon vedno odziven. Skoraj kot zlata kartica za vse mestne ugodnosti. Vzdušje sproščeno, pogled topel, nasmeh zagotovljen.

Če nisi v tem krogu, se trudiš do onemoglosti in trčiš ob zid molka. Namesto aplavza – odklonilni odgovori, ignoranca in drobna nagajanja. Kar seveda ni nič osebnega – razen tega, da je povsem osebno.

Vsi v veliki mestni družini si želijo županovega prijaznega pogleda. Biti deležen nasmeha ali drobnih ugodnosti, ki naredijo dan lažji. Doživeti trenutek, ko se zdi, da si opažen in cenjen.

Zato, Zoki, imej me rad – vsaj toliko, da začutim, kako je v krogih, kjer nasmeh pomeni »vse je v redu«, kjer ima vsak stavek zlato vrednost in celo drobna pozornost pomeni prestiž. Kdo ve, morda bo moj trenutek naslednji, če rahlo prikimam in prijazno zamrmram: »Se strinjam, seveda, seveda …«

Da zaključim.

Ljubljana naj bi bila mesto odprtosti, dialoga in zaupanja. A dokler bo nepojasnjeno tiščanje v želodcu pred srečanjem v mestni hiši močnejše od poguma, ostaja mesto, kjer štejejo več kot argument sogovornikov molk, nasmeh in prikimavanje.

Mostove so ljudje že v davnih časih gradili, da bi povezovali bregove. Morda si bo kdo nekoč sredi sestanka drznil reči: »Veste, kralj je čisto lepo oblečen, a mi vseeno želimo dihati. Naj naš nasmeh in prikimavanje ne bosta le zlata menica za njegovo zadovoljstvo in občutek veličine.«

Če bo pogum preživel, bo to najmanjši protest v mestu, kjer vsak pogled šteje kot privilegij, vsaka beseda kot majhna revolucija in vsak nasmeh kot drobna zmaga.

Leopoldinca (pravo ime avtorice pisma hranimo v uredništvu)