Gre za odziv na nekatere družbene spremembe – kot je recimo uvajanje bolj vključujočega jezika za transspolne osebe ali zavedanje o njihovem negotovem položaju –, ki se zdaj, paradoksalno prav v imenu »svobode«, poskušajo omejiti. Teh konfliktov ne moremo preprosto odpraviti kot nepomembne ali samo ekonomsko motivirane, saj gre očitno za nekaj, kar pri ljudeh zbuja močan čustveni odziv in lahko celo odloča na volitvah. Še posebej v Nemčiji pa se je politična razprava močno osredotočila na migracije. Ljudje se počutijo odtujene zaradi številnih tujcev, čeprav je zanimivo, da območja, kjer volivci najmočneje podpirajo AfD, niso nujno med tistimi z največjim deležem migrantov v državi. Objektivno gledano obstajajo mesta z daljšo zgodovino migracij, pa tam ne boste našli takšne podpore skrajni desnici. Tako da migracije verjetno niso pravi vzrok, prej gre za projekcijo ali simbol za nekaj drugega.
Nekateri pravijo, da je treba razloge iskati v gospodarstvu. Po tradicionalni marksistični logiki bi rekli, da gre za kapital in njegove interese, ki se skrivajo pod tančico ideologije. In da če spremenimo gospodarsko in družbeno ureditev, bo tudi to izginilo. A v kapitalističnih družbah je po mojem težava globlja: kapitalizem nam daje obljube, vse dokler te obljube ne postanejo potrebe ali zahteve. Ljudje vseskozi iščejo nekaj, za kar menijo, da jim kdo dolguje ali kar resnično potrebujejo. Na čustveni ravni se to izraža kot nekakšna emocionalna potreba. Ki se lahko preobrazi tudi v to, čemur pravimo protestno glasovanje, v svojem bistvu pa je znak neke tesnobe.
Mladina
