Ljubljana kot »eno najlepših mest na svetu« je tako postala tudi »eno najbolj varnih mest v Evropi«. O varnosti ter nevarnostih vseh vidnih in nevidnih sovražnikov ali pa nasprotnikov – težko se je odločiti za termine, nas dnevno prepričujejo naši in tuji izvoljeni predstavniki ter mediji.
Na tem Natovem srečanju so bile več kot očitno teme, kako ne končati vojne v Ukrajini, kako ustaviti neznane diverzantske drone, ki se pojavljajo okoli letališč, kako in kje namestiti ter uporabiti ameriške rakete patriot (kako patriotsko ime!) in kako se izogniti poraznim »rezultatom« genocida v Gazi. Čudno, ampak ni slišati, da bi ob vsej skrbi za svoje državljane doma in ljudi po svetu razpravljali o zaščiti »flotilje miru« v mednarodnih vodah ter na poti proti Gazi. Ali pa morda o vojaškem spremstvu dostave humanitarne pomoči po kopenski poti.
Ja, takšna vojaška zaščita civilnih oseb, ki dostavljajo hrano na vojno območje, je očitno prenevarna za »pogumne Natove vojake«. Vključno s slovenskimi. Morda zato, ker »očka« preko Atlantika tega noče? Zelo pa si je želel Nobelove nagrade za mir.
Vzporedno s tem »pogumom« Natovih vojakov in političnih ter gospodarskih gospodarjev vojn je v Ljubljani in še nekaterih drugih slovenskih mestih potekal Festival miru z različnimi aktivnostmi, kot so bile risarske delavnice za otroke, kulturni program, okrogla miza na temo miru, zanimiva Ljudska mirovna skupščina, kjer je bilo več razprave o vojnah, miru, oboroževanju in še čem kot pa v parlamentu. A vendar je najbolj izstopalo branje več kot 20.000 imen otrok, ki so bili umorjeni v genocidu v Gazi. »Čudno«, da ni bilo videti ob sicer subtilni in spoštljivi navzočnosti ljudi več znanih obrazov. Tudi teh iz strankarskega in natovskega življenja, kjer odločajo o življenju in smrti. No ja, ni jih niti v prvih vrstah, kjer se strelja.
Povedno pa je tudi, da medijska konferenca na ljubljanskem Festivalu miru ni bila najbolj obiskana – prej nasprotno. Tako da sporočila o miru očitno niso ravno najbolj »zanimiva«. V okviru mirovnih prizadevanj je bil izveden tudi pohod do mesta natovskega srečanja na Gospodarskem razstavišču – kako simbolno mesto za sklepanje orožarskih poslov in izdelavo vojnih načrtov.
Izgubljenost oblastnikov, upam pa si trditi tudi mnogih medijev glede dogajanj v svetu in tudi doma, se kaže ne le na področju sposobnosti razumevanja, presojanja ter ukrepanja zaradi opredelitev glede vojn ali miru, temveč tudi v pokončnosti ter humanosti. Tega slednjega očitno tudi v glavnem mestu Slovenije ni toliko, kot bi lahko in moralo biti v kraju, ki se upravičeno ponaša z nazivom »mesto heroj«. No, verjamem, da bo ob novoletnem prižiganju lučk v Ljubljani navzočih več deset tisoč ljudi ali vsaj toliko, kot so številke umorjenih v Gazi, Ukrajini, Somaliji, Sudanu in še kje.
Ampak na koncu in na začetku vsakega razmišljanja je enaka ugotovitev: vojne si želijo največji pokvarjenci, dobičkarji in oblastiželjneži. In ti niso bili na ljubljanskem Festivalu miru, temveč morda na Gospodarskem razstavišču in še kje.
Miloš Šonc, Grosuplje
