»Nato se boji Rusov in lastnih državljanov ter miru,« piše Šonc. Rusija se gotovo enako (manj, bolj?) boji Nata in po svoji dolgi tradiciji (neprimerno bolj kot Nato) tudi lastnih državljanov, z ukrepi, kot so sibirski »resorti«, »začimba« novičok, skoki z vrhnjih oken nebotičnikov, zagonetne nenadne smrti ali izginotja pomembnežev, vestno očiščevanje demonstrantov z ulic …
Pisec kot kaže ni gotov, ali smo v kakšni vojaški nevarnosti, a da nas tako »dnevno prepričujejo naši in tuji izvoljeni predstavniki ter mediji«. Naj navedem nekaj primerov.
1. marca 2018: Putin je sporočil, da je Rusija razvila nov tip jedrskega (manevrirnega) izstrelka, proti kateremu ni obrambe; marec 2022: če pride do tretje svetovne vojne, bo ta »jedrska'' in uničujoča«, je ob napadu Rusije na Ukrajino najavil ruski zunanji minister Sergej Lavrov; oktober 2024: Rusija na Kamčatki izvede nove vaje z jedrskim orožjem; november 2024: Putin na 1000. dan vojne z Ukrajino podpiše odlok, ki Moskvi omogoča uporabo jedrskega orožja proti nejedrski državi, ki jo podpira jedrska sila. Strogo pravno gledano odlok velja za vse jedrske države, ne le za Nato, tudi za Kitajsko, Pakistan, Indijo, mogoče tudi Severno Korejo, Izrael itd, če bodo le-te denimo podpirale kakšno nejedrsko državo, ki jo Rusija napade. Ali niti ne napade, po odloku je dovolj, da neko tako državo podpira jedrska sila. A kaj, če Rusija podpira neko nejedrsko državo? V začetku maja 2025 pa Putin doda: »Doslej ni bilo potrebe po uporabi jedrskega orožja (v Ukrajini) in upam, da te potrebe tudi ne bo.«
Večina (ne)jedrskih držav bi se ob tem lahko počutila, kot da je v kakšni vojaški nevarnosti, ne oziraje se na dvome pisca tega članka, ki ga ne moti nič kaj patriotski naziv ameriških raket patriot, marsikoga pa solidarnostno nemara še bolj moti (vsaj) ime ruske smrtonosne rakete kinžal (dvorezno bodalo). Šonc tudi pravilno ugotavlja, da vodilnih oseb Nata ni v prvih vrstah, kjer se strelja. Bi mirno dodali, da tudi ne takšnih na ruski strani.
Trdno menim, da se velika večina javnega mnenja pri nas strinja z obsojanjem sklepanja velikih orožarskih poslov po svetu, na katere nas opozarja tudi pisec. A je povedno dodati, da so v obdobju po 2. svetovni vojni po obsegu največji izvozniki orožja na svetu ZDA, Rusija (oziroma prej ZSSR), Velika Britanija, Francija in Nemčija, pri čemer dosega Rusija (oz. prej SZ) 87 % izvoza orožja ZDA, hkrati pa (2025) le 24 % BDP ZDA. To kaže veliko večjo dolgoročno ekonomsko odvisnost Rusije od svojih orožarskih poslov (kaj več se niti ne da), kot je to pri ZDA. Res pa se je v 21. stoletju Kitajska že uvrstila na 3. do 4. mesto na svetu po izvozu orožja. Da vemo, katere vse »pokvarjence, dobičkarje in oblastiželjneže« (citat Šonca) od vrha navzdol obsojati. In ob tem ne gre pozabiti sedanjo mnogo večjo potrošnjo lastnega in uvoženega orožja Rusije, kot je to zdaj pri ZDA.
A zgodovina kaže bolj globalno sliko. Po odkritju Amerike (1492) in razmahu pomorstva so kot največji agresorji po svetu najprej (od 16. stoletja) nastopili Španija in Portugalska (kolonije po Ameriki, Afriki, Aziji), nato (18.–20. stol.) so take posle prevzele zlasti V. Britanija, Francija, Nizozemska … Skozi vse 20. stoletje so si glavnino groženj svetovnemu miru naložile ZDA, pri čemer je vskočil evroazijski nacifašizem le za kakšni dve (sicer najbolj krvavi) desetletji.
Po 2. svetovni vojni se je v nam ljubi Evropi kot največji agresor (s tanki kot simbolom) pojavila Sovjetska zveza – tako v vzhodni Nemčiji (1953), na Madžarskem (1956), v Čehoslovaški (1968), Litvi (1991) oziroma že v času kot Rusije v Moldaviji (1992), Gruziji (2008) in Ukrajini (2022). O vojaških nevarnostih nas skratka ni treba dosti prepričevati.
Igor Mravlja, Ljubljana
