Verodostojen odgovor na vprašanje, kakšne in kje so rezerve države, pa za politike ni razveseljiv. Največje rezerve države namreč niso shranjene na nedostopnem skritem mestu, temveč so neposredno tukaj med nami in vedno na dosegu rok. Še več, brez izjem so na razpolago vsem politikom, levim in desnim, samo uporabiti jih morajo.
Čeprav se sliši neverjetno, jih najdemo v vsakodnevnih procesih družbenega odločanja, od krajevne skupnosti, občine, regije do odločanja na samem vrhu države, na vladi in parlamentu. In kakšne do te rezerve? To so neuporabljene možnosti za sprejemanje optimalnih družbenih odločitev. Gre za odločitve, ki sledijo (tudi) kazalnikom materialne, družbene in okoljske blaginje prebivalcev, ne pa izključno le ustvarjanju dobička.
Bistveni del neuporabljenih rezerv države je neposredno povezan s procesom družbenega odločanja. Osrednja lastnost procesa družbenega odločanja, sestavljenega iz sedmih stopenj, je nepovratnost. To je lastnost naravne procesne hierarhije. Ključna vloga pripada samemu začetku procesa odločanja. Stopnja svobode glede izbire najprimernejših rešitev je na prvi stopnji največja. Tukaj je vstop v pravo zakladnico rezerv države. Pomembna je analiza vzrokov odstopanj od začrtanih ciljev ter izbira kriterijev in meril za tehtanje primernosti možnih rešitev. Končni izbiri uporabnih rešitev in vrednotenju pričakovanih rezultatov sledi tudi formalno glasovanje o izbrani varianti.
V družbeni praksi se odločitve praviloma ne sprejemajo v postopku, ki vključuje hierarhično zaporedje vseh stopenj odločitvenega procesa. Takšno ravnanje je lastno sistemu političnega predstavništva, ker parlamentarnim političnim strankam podeljuje absolutno oblast. Družbene odločitve se v takšnem okolju sprejemajo pogosto neposredno le na podlagi političnih programov in predvolilnih obljub, ne pa z večstopenjskim procesom odločanja, ki zagotavlja sprejemanje kakovostnih odločitev. Rezerve države v sistemu družbenega odločanja ostajajo tako neuporabljene, kar omejuje obseg in rast blaginje prebivalstva.
Samo po sebi se postavlja vprašanje, kje je izhod iz takšnega zaprtega kroga. Odgovor razberemo iz statističnih podatkov o različnem obsegu vpliva družbenih odločitev na razmere v družbi. Izstopa skupina kakih 10 odstotkov vseh odločitev, ki imajo kar 80-odstotni vpliv na razmere v družbi. Na drugi strani ima največja skupina kakih 70 odstotkov vseh odločitev le približno 5-odstotni vpliv na razmere v družbi. Vmes je skupina kakih 20 odstotkov vseh odločitev s približno 15-odstotnim vplivom. Sklep je nedvoumen: vsaka oblast mora največ pozornosti namenjati skupini odločitev z največjim vplivom, statistično torej (le) vsaki deseti družbeni odločitvi.
Kako naj se uspešno »spoprimemo« z desetino najpomembnejših družbenih odločitev? Uporaben odgovor najdemo v zakladnici človeštva pri organizatorjih gradnje piramid in 21.196 kilometrov dolgega kitajskega zidu. Starodavno orodje, uporabljeno pri teh projektih, je (pričakovano) verna podoba naravne hierarhije procesa družbenega odločanja in ga danes opisujemo kot projektno vodenje. Naše politike moramo vprašati, zakaj po treh desetletjih samostojne države še niso osvojili veščin projektnega vodenja. Orodja projektnega vodenja, opremljena z orodji digitalne tehnologije, namreč zagotavljajo uspešno reševanje večine zagat pri upravljanju države.
Kako naj ukrepamo, vemo. Službam, ki so že organizirane pri državnem zboru (28) in pri vladi (14), moramo dodati službo za projektno vodenje ključnih državnih projektov. Projektno vodenje, ki je množica znanj, veščin, orodij in procesov vodenja, bomo tako umestili tudi v proces upravljanja države. Izbrati moramo le področja upravljanja države, povezana s ključnimi družbenimi odločitvami, ki imajo dominanten vpliv na razmere v državi in na stanje blaginje prebivalstva. Obvezna uporaba orodij projektnega vodenja pri teh odločitvah mora postati imperativ.
Janez Krnc, Litija
