Predsednica stranke, ki ni videla državnega zbora že več kot desetletje, je postala Tina Bregant. Bivši predsednik Marko Balažic – Petru Gregorčiču se ni hotel na noben način ukloniti – in kandidatka Nina Strah sta kandidaturo umaknila. Naj kar T. Bregant prevzame odgovornost za to, da SLS ponovno ne bo prestopila parlamentarnega praga, čeprav jo Janša krvavo potrebuje. Je Gregorčič, nekdanji predsednik programskega sveta RTV, ki je po »gospodarjevem« prevzemu »nacionalke« opravljal zanj grobarjevo delo, hitro pozabljen? Dvomim. Gotovo se bo kot feniks pojavil v kakšni drugi pomembni vlogi.
A naj ostanem pri zdravnici Bregant, ki hoče v politiki na vsak način uspeti, svojo častihlepnost in željo po moči pa pojasnjuje s puhlicami (intervju pri Možini), da to počne »za boljšo družbo»«, da ji otroci ne bi kdaj očitali pasivnosti. (Ali ne bi veliko bolj koristila družbi, še zlasti otrokom, če bi se vsa posvetila svojemu poklicu?) Na kongresu SLS je poleg puhlic naštevala programske cilje, ki so zveneli bolj kot pravljične želje za delo zlate ribice.
Ne vem, ali je tako nekritično zaverovana v svoje politične sposobnosti, moram pa priznati, da se trudi, da je res aktivna. Je aktualna ljubljanska mestna svetnica, ki se očitno spozna (?) še na podeželje; na zadnjih državnozborskih volitvah je nastopila na listi Povežimo Slovenijo; neuspešno je kandidirala tudi za ljubljansko županjo. Državljani – ali bolje, volilci – se je še vedno spominjamo kot državne sekretarke na ministrstvu za zdravje iz časov covida in splošno mnenje, ki smo si ga o njej ustvarili, ni ravno obetavno. Še zdaj se norčujejo iz »njenih« aerosolov, polnih virusov, ki na nas prežijo za vsakim vogalom, tudi v gozdu, med pandemijo pa to ni bilo smešno. Sama se je spominjam po tem, da se je rada vsevedno postavila nad ministra Gantarja in še zlasti nad epidemiologe, ki jih je Janša, čeprav so strokovnjaki za epidemije, odrinil od odločanja. Ko se je zdaj kot govornica pojavljala na Ruparjevih shodih, ker ji je tako zelo mar za preživetje upokojencev, so se mi kot film odvile grozljive podobe umirajočih starostnikov v domovih. Pobudnica te ideje, da jih ne bodo hospitalizirali, je menda bila ravno T. Bregant. Imenovala jo je dobra praksa, uporabna tudi za kasneje. (Sicer pa, ironično, kot mnogi zdravniki in njihove organizacije odklanja evtanazijo.)
Je političarka, ki na ves glas kritizira Golobovo vlado, ne vidi pa problema v Janševem delovanju, v njegovem neustreznem odzivanju na pandemijo, v razgradnji demokracije, njegovi hudi represiji, v podpiranju genocida v Gazi, kjer trpijo in umirajo (tudi) otroci in stari, ki so jo polna usta. In če ji bo le uspelo, mu bo stranko pripeljala v naročje.
V nasprotnem primeru ji »brezplačno svetujem«, naj spremeni logotip stranke SLS, da bodo volilci zaradi stresa in nedejavnega čelnega režnja nezavedno prenesli pozitivne občutke nanjo. Tako kot je, sklicujoč se na nevroznanost, »analizirala« volilno uspešnost gibanja Svobode.
Polona Jamnik, Bled
