V nadaljevanju Mihičev prispevek prikazuje vzroke tega več desetletnega konflikta. Našel ga je v letu 1948. Sama sem se vrnila še tri leta nazaj in sem našla zapisano takole.
Po letu 1945 so se pričeli intenzivnejši konflikti med judovsko in britansko stranjo. Ti so bili pred tem zaradi maloštevilčnosti Judov in strahu pred nemškim vdorom (kot posledica morebitnega poraza Britancev na Bližnjem vzhodu) redki. Po koncu 2. svetovne vojne se je selitev Judov povečala, kar je povzročilo nezadovoljstvo arabskega prebivalstva in britanske oblasti. Britanci so izvajali široke ukrepe, ki naj bi preprečevali preveliko migracijo, tako v evropskih pristaniščih kot tudi v vzhodnem Sredozemlju. Sistem kvot priseljevanja je ostal, večino prestreženih Judov pa so namestili v taborišču na Cipru. Kljub temu pa Britancem ni uspelo zaustaviti številnih ilegalnih migracij in tihotapljenja orožja na ozemlje Palestine. Sionistične milice Irgun, Hagana in Lehi so kljub preteklemu zavezništvu z Britanci začeli izvajati teroristične akcije proti britanskim silam in pri tem napadale policijske postaje, naftne rafinerije ter cestne in železniške povezave. Britanci so se odzvali z obsežnimi preiskavami v večjih mestih in kibucih, v katerih so aretirali več pripadnikov skrajnih judovskih skupin in zasegli večje količine orožja.
Nasilje je doseglo vrhunec v letu 1946 z bombnim napadom na sedež britanske uprave v hotelu King David v Jeruzalemu, ki ga je izvedel Irgun. V napadu je umrlo 91 ljudi, še 46 pa je bilo ranjenih. Zaradi smrti mnogih javnih uslužbencev in uničenja številnih pisarn in arhivov pa je bilo vodenje Palestine precej oteženo do konca mandata. Britanci so posledično uvedli stroge ukrepe, ki pa so postali predmet kritike ZDA. Te so celo zagrozile z zamrznitvijo kreditov, ki so reševali zaradi vojne oslabljeno Veliko Britanijo. Dodaten problem so Britancem predstavljale tudi sabotaže judovskih oboroženih skupin, ki so se infiltrirale tudi v britanske vrste in tako dobivale pravočasne informacije o načrtovanih akcijah britanskih sil. Britanske sile so se posledično umaknile v varovana območja, ki pa niso bila popolna zaščita pred napadi. Večina protiterorističnih akcij zaradi mednarodnih kritik, slabe gospodarske situacije doma in nekooperativnega prebivalstva Palestine ni bila uspešnih. Irgun in Lehi sta v letih 1946 in 1947 preko svojih celic izvedla bombni napad na britansko ambasado v Rimu, nekaj bombnih napadov pa je bilo izvedenih tudi v Londonu, kar je Britance še dodatno demoraliziralo.
Kakorkoli. Vsak zakaj ima svoj zato. Ali pa: kaj je bilo prej, kura ali jajce? Lahko se vračamo stoletja ali celo 2000 let v preteklost in vedno bomo našli krivca enkrat na tej strani, drugič na drugi. Ampak kako se lahko dogajajo takšna grozodejstva (za takšno početje ni milejšega izraza) v našem času? Bili naj bi omikana, civilizirana družba, pa se obnašamo kot podivjani stekli psi. Peščica ljudi je odgovornih, se pravi, da zadostuje le ena roka in njenih pet prstov za naštetje glavnih akterjev pri nesprejemljivem dogajanju.
Pred 80 leti so se t. i. velesile zaobljubile: Nikoli več! Tistih mož ni več med živimi, njihova obljuba se je izgubila med poljubnimi interpretacijami pretekle zgodovine.
Ne morem drugače: žalost, razočaranje, celo gnus sem občutila pri spremljanju oddaje Odmevi, ko je svoje videnje govora v Evropskem parlamentu Nataše Pirc Musar, predsednice Republike Slovenije, z nespoštovanjem, zasmehovanjem, podučevanjem, kakšen bi moral biti predsedničin govor, podajal Branko Grims. Prikazovanje zaradi lakote izčrpanih Palestincev, do tal porušenih stanovanjskih in infrastrukturnih objektov je označil za levičarsko propagando. Ni se osredotočil le na predsedničin govor, govoranco je nadaljeval še z naštevanjem »grehov« iz polpretekle in nedvomno žalostne zgodovine, ki naj bi jo prednostno »popravljala«. Celo Rosvita Pesek, ki je Odmeve vodila, se je trudila, da bi ga ustavila.
Zakaj se ozirati desetletja, stoletja, tisočletja nazaj in iskati vzroke? Tam ni rešitev! Mar ne bi bilo dovolj reči: Nikoli več!?
Vse bolj je to nemogoče. Tistih nekaj odločevalcev, dovolim se jih imenovati kar »samodržci«, generirajo svetovno dogajanje: od oboroževanja, trgovinske vojne, gospodarskih blokad, neukrepanje ob grozodejstvih ali celo mižanje ob le-teh.
Cecilija Rekar, Bled
