Poglejmo v SSKJ, kako pojasnjuje pojem gibanje. SSKJ enobesedni izraz gibanje pojasnjuje kot del naslednjih besednih zvez: gibanje telesa, gibanje kazalca na uri, gibanje nebesnih teles, gibanje v obmejnem pasu, gibanje življenjske ravni, gibanje cen, mladinsko gibanje, gibanje za človekove pravice, gorotvorno gibanje, krožno gibanje in našteva še celo vrsto drugih primerov. Prepričan sem, da vsega tega v vrtcu ne počnejo, zato je enobesedni izraz gibanje napačen. Izraz gibanje je večpomenka in že zaradi tega ne more biti strokovni izraz na vzgojno-izobraževalnem področju, če nima ob sebi še levega ali desnega prilastka, ki sporočata, za kakšno vrsto gibanja gre.
Sestavljavci predšolskega kurikula imajo za poimenovanje področja, ki so ga 'z levo roko' krstili za gibanje, na voljo dva neoporečna strokovna izraza: telesno gibanje in športna vzgoja. Oba imata svoje zagovornike. Zagovorniki izraza telesno gibanje menijo, da o športu na predšolski stopnji ni mogoče govoriti, predvsem pa so alergični na izraz šport. Zaradi nerazumne 'alergije' nekaterih članov kurikularne komisije do pojma šport je pred skoraj tremi desetletji tudi nastal enobesedni izraz gibanje, ki ničesar ne pove o bistvu tega izseka vzgoje in izobraževanja.
Zagovorniki izraza športna vzgoja menijo, da kali športnega življenjskega sloga poženejo v vrtcu in se nato razrastejo na naslednjih starostnih stopnjah. Tudi profesor Ulaga, žal že preminuli starosta slovenske športne vzgoje, je pisal in predaval, da se športna vzgoja začne v predšolskem obdobju. Zagovorniki tega izraza tudi menijo, da se predšolski otroci naučijo temeljnih gibalnih vzorcev, ki pozneje igrajo pomembno vlogo pri učenju te ali one športne panoge. Zato je izraz športna vzgoja utemeljen. Nič drugače ni z glasbeno in likovno vzgojo.
Športni pedagogi smo pričakovali, da bo letošnja prenova vzgojno-izobraževalnega dela popravila 'neumnost', ki je pred leti nastala zgolj zaradi nerazumevanja pojma šport. Žal tudi letošnja prenova to 'neumnost' ohranja. Seveda je bolj pomembno, kaj otroci v vrtcu delajo, kot goli formalizem v nazivu pomembnega vzgojno-izobraževalnega področja. A od uradnih strokovnih dokumentov le pričakujemo, da vsebujejo tudi veljavne in neoporečne strokovne izraze.
Silvo Kristan, Podkoren
