Najprej, čudi me, da visoka in »akademsko« izobražena uslužbenca nekdanje JLA in slovenske milice ne razumeta vsebine izraza razorožitev. Razorožitev namreč pomeni predajo orožja, opreme, dokumentov, intelektualne lastnine ter ukinitev celotne strukture vojaške enote ali vojske v celoti. Slovenska TO ni izvršila ukaza nadrejenega, ni predala celotne opreme in orožja, ni ukinila poveljstev in enot TO in JLA ni uspela pridobiti dokumentov mobilizacije TO. Odmerjeni prostor ne omogoča širše razlage, zato bralcem priporočamo v branje spominski zbornik »Orožja nismo oddali 1990«, ki ga je izdala Zveza veteranov vojne za Slovenijo leta 2020. Lepo je prebrati mnenje, napisano z »matematično natančnostjo analitika«. Predlagamo pa, da si vseeno vzameta v roke navedeno knjigo in videla bosta, da sta TO in upravni organi za ljudsko obrambo maja 1990 ohranili več kot 33.500 kosov orožja, in če k temu prištejemo še orožje 30. razvojne skupine TO, so septembra 1990 razpolagali z več kot 37.000 kosi orožja. Poleg tega so v občinskih štabih TO (v nadaljevanju OŠTO) zadržali del orožja, kasneje pa je še 19 OŠTO izvzelo (tajno) del orožja iz skladišč pod nadzorom JLA.
Za še boljše razumevanje opevane »razorožene TO« pa še tole: po odredbi takratnega republiškega sekretarja za notranje zadeve je bilo jeseni 1990 ministrstvu za notranje zadeve Hrvaške prodano 80 kosov ročnih metalcev min M-57, 31 kosov ostrostrelnih pušk M-69, 59 kosov ostrostrelnih pušk M-76, 100 neprebojnih jopičev in 340 neprebojnih čelad. Da pa s takšnimi odločitvami ni zaostajalo MORS, je 10. 9. 1990 MUP Hrvaške predalo 4 kose mitraljezov 12,7 mm, 2 protiletalska topa 20 mm in 56.000 kosov streliva različnega kalibra (Zbornik, prav tam, strani 68 in 298)
Iz pregleda orožja in minsko-eksplozivnih sredstev v kolektivni in osebni zadolžitvi v organih za notranje zadeve na dan 10. julij 1990 je razvidno (zbornik, prav tam, stran 302), da sta imeli milica in druge službe ONZ zelo veliko orožja in MES in sicer 45.276 različnih kosov. K temu je treba prišteti še 1999 brzostrelk H-K MP5 s preklopnim in klasičnim kopitom. Bo to dovolj za razumevanje izraza razorožitev? In glede na to, da avtorja prihajata iz varnostno obveščevalnih struktur, čeprav eden kot šolani vezist, morda vesta, zakaj to orožje ni bilo razporejeno v enote TO, saj ga je bilo več kot mobiliziranih pripadnikov TO leta 1991?
Zelo nam je žal, da moramo znova in znova javno predstavljati takratne razmere, ki so bile zapletene in odločevalci so sprejemali težke, včasih nam na nižjih ravneh enot TO nerazumljive odločitve. Vendar se kljub temu sprašujemo, zakaj so enote TO kljub tako velikemu številu orožja, ki je bilo na razpolago v Sloveniji, čeprav le osebnega, morale čakati in same od premaganih enot nasprotnika jemati orožje, da smo se oborožili? Zakaj takratni republiški sekretar za obrambo ni prepovedal oddaje orožja TO in nas tako zaščitil, kot je to storil za delavce upravnih organov za ljudsko obrambo? Morda zaradi strahu, morda iz preračunljivosti, morda je bil namen razformirati TO in formirati neko novo oboroženo silo kot v sosednji Hrvaški? Nova republiška oblast je preko Republiškega sekretariata za obrambo podala usmeritve izvršnim svetom občin o zmanjševanju prispevne stopnje za financiranje TO že v juniju 1990 leta. Posledica je bila bistveno okrnjeno izvajanje usposabljanja in urjenja štabov in enot TO, kar je pomenilo okrnitev zaključnih priprav na vojno – le čemu? Ampak vseeno smo teritorialci in miličniki s podporo ljudi premagali akademsko izobraženo JLA! Le kako je to bilo mogoče?
Več vprašanj kot odgovorov. Zato bi priporočali raznim strokovnjakom, da dokumente, na podlagi katerih pišejo svoja pisma bralcem, izročijo zgodovinarjem, ki bodo le-te ovrednotili in zapisali ugotovljena dejstva. Takrat ne bo treba za postavljena vprašanja kriviti predsednice Urške Klakočar Zupančič, pa tudi ne zaradi osebnih in strankarskih simpatij razrešiti odgovornosti za predajo orožja takratnega predsednika slovenskega izvršnega sveta in republiškega sekretarja za obrambo. Vse to je, spoštovani najbolj zaslužni občan Vrhnike preveč prozorno in nedostojno.
Mitja Jankovič, generalni sekretar Zveze veteranov vojne za Slovenijo
