S Tonetom se poznava več kot 35 let, ko sva v prvi polovici leta 1990 kot prva zunanja sodelavca zaorala ledino za temelje slovenske vojaške obveščevalne službe, katere organizacija je bila zaupana pomočniku Janševega ministra za obrambo Andreju Lovšinu. Tone je bil namreč Andrejev sošolec z vojaške gimnazije in akademije, jaz pa Andrejev sodelavec v milici. Kasneje sva se v novo nastali službi tudi zaposlila. Osebno sem na prošnjo Andreja kot Vrhničan obveščevalno pokril garnizijo Vrhnika, med katerimi je bila tankovska brigada najmočnejša bojna sila v Sloveniji.
Tone vedno pove in napiše tisto, kar misli. On je vojak, jaz policist, zato težko prideva skupaj. Se pa ne kregava zaradi tega, kar naju muči; napiševa, se pod to brez zadrege podpiševa ter v Dnevniku objaviva. V svojem prispevku z zgornjim naslovom (2. del) je Tone z matematično natančnostjo analitika (mesec pred agresijo JLA je kot vodja obveščevalnega oddelka napovedal, da bo JLA posegla ob razglasitvi samostojne Slovenije) obrazložil svoje videnje razorožitve TO. Na koncu odločno napiše, da je TO pod svojim nadzorom uspela obdržati le 16 odstotkov vsega orožja TO. Če te procente primerjamo z njegovimi podatki v prispevku, da je TO posedovala 115.000 kosov pehotnega orožja in 7000 kosov protioklepnega orožja in da je bilo to orožje pod nadzorom JLA, z lahkoto govorim o razorožitvi TO. In da je JLA sploh lahko razorožila TO, je morala imeti pomagače znotraj TO, seveda tiste, ki so imeli ključe od skladišč. Vrhnika je imela orožje v OŠ Borovnica, v skladišču Industrije usnja in v zaklonišču v Gradišču. Orožje se ne preloži kar samo na kamione. Komandant občinskega štaba Vrhnika je predal vso orožje, ni ga ostalo niti za seme. Nekaj orožja je ostalo na občinskih upravnih organih, katerega predajo je v svoji pristojnosti preprečil novi republiški sekretar za obrambo Janez Janša takoj dne 17. 5. 1990 in obenem prepovedal odtujevanje obrambnih dokumentov. Pa je vrhniški načelnik za ljudsko obrambo, verjetno iz jeze, ker ga nova občinska oblast ni ponovno postavila na ta položaj, odnesel koordinacijo mobilizacije direktno načelniku štaba I OKBR z besedami, da Demos tega pomembnega mobilizacijskega dokument ne bi dobil v roke. Šlo je za mobilizacijski dokument tretjega rezervnega tankovskega bataljona I OKBR, ki bi ga v času vojne popolnili vrhniški tankovski rezervisti domačini. Imena so znana.
Tone v prispevku taksativno našteje odgovorne politike za predajo orožja TO JLA, in to Janeza Drnovška, Milana Kučana, Lojzeta Peterleta in Janeza Janšo. Ta odgovornost bi godila marsikateremu komandantu TO, da sramoto s svojih pleč prenese na politiko. Pa se s tem ne morem strinjati, vsaj odgovornosti Lojzeta Peterleta in Janeza Janše ne. Po mojem prepričanju sta bila slednja vzrok in povod razorožitve TO, da Demos ne bi dobil orožja v svoje roke.
Moje razumevanje in vedenje razorožitve TO sega v drugo polovico 80. let prejšnjega stoletja. Lastovke slovenske pomladi so dobila krila, enopartijski, samoupravni družbeni sistem je bil v nevarnosti. Tega se je močno začela zavedati tako partija kot JLA. JLA kot zapriseženi varuh enopartijskega sistema je pričel ukrepati. Spomladi leta 1988 se generalštab JLA preimenuje v generalštab oboroženih sil SFRJ, kar pomeni, da TO RS preide pod komando JLA; upam, da se bralci zavedajo, kaj sem napisal. Spremenijo se poveljstva armadnih oblasti, ta se iz Ljubljane preselijo v Zagreb. Maja 1988 JLA uporabi vojni sodni sistem, izkoristi slovensko milico, aretira četverico, prične se afera JBTZ, vse z namenom, da se pristriže peruti lastovkam slovenske pomladi.
Sledi miting resnice 1. decembra 1989, ki ga je verjetno tudi zakuhala KOS JLA, in odhod slovenske partije s kongresa januarja 1990. Partija ne vidi druge rešitve, kot da omogoči večstrankarske volitve. Zmaga koalicija Demos, človek, ki ga je JLA obsodila na zaporno kazen, postane obrambni minister. Ne, tako pa ne bo šlo, reče vojaški vrh, TO je treba razorožiti. Seveda se tu pojavlja vprašanje, ali bi prišlo do razorožitve TO, če bi prenovitelji, nasledniki partije, sestavili koalicijo in bi bil mandatar recimo Jože Školč.
Kakorkoli, JLA je z razorožitvijo uspela. Šef operative v ljubljanskem korpusu, polkovnik Budimir Gavrić, je bil več kot zadovoljen, da je TO Vrhnika razorožena, njeno orožje pa varno shranjeno v skladišču I OKBR. Polkovnik Budimir Gavrić je bil eden najsposobnejših oklepnih starešin v ljubljanskem korpusu. Strokovno oceno je imel 4,85. Vodil je vse operacije na območju ljubljanskega korpusa, tudi spopad v Trzinu, ki se šteje za enega najpomembnejših spopadov v osamosvojitveni vojni. Bi si polkovnik Gavrić upal ukazati desant za reševanje tankovskega motoriziranega voda v Trzinu, ki je ostal vkleščen med barikadi dveh občinskih štabov Kamnika in Domžal, če Domžale ne bi predale JLA 60,3 tone orožja, Kamnik pa 27,5 tone? Situacijo v Trzinu je pomagala rešiti specialna enota takrat še slovenske milice, bilo je preveč žrtev.
Ja, spoštovana predsednica DZ Urška Klakočar Zupančič, zelo umestno je vprašanje, kaj bi se zgodilo, ste zastavili v DZ; upam, da bomo kdaj odgovorili na njega v celoti.
Vid Drašček, Vrhnika
