V mislih je seveda imel nedavno sprejeti zakon o prostovoljnem končanju življenja, ki mu ostro nasprotuje in krivi za sprejetje nas, nevernike in pa seveda poslance, ki so si drznili upoštevati voljo državljanov, izraženo na referendumu. Glede na to, da ima nadškof v »svoji« bodoči domovini vse urejeno za lagodno in srečno posmrtno življenje, se seveda njegovi jezi ne čudim. Sprašujem pa se, kako bi bilo, če bi njega in vse goreče nasprotnike mogočega predčasnega končanja življenja v primerih neznosnega trpljenja zaprli v nekakšne konklave na oddelkih bolnišnic (ali domov za ostarele), da bi s svojo prisotnostjo lajšali bolečine umirajočih oziroma neozdravljivo bolnih. Ven bi jih izpustili šele takrat, ko bi dosegli, da si je nesrečni bolnik dokončno premislil zapustiti ta svet po svoji volji in se bo veselil svojega trpljenja. Saj veste, kakšen bi bil izid takega poskusa, ali ne?
Skoraj prepričan sem tudi, da nadškof ni bral predzadnje Mladine, v kateri je intervju z ddr. Andrejem Pleterskim, v katerem na najbolj razumljiv način pojasni vse okoliščine in možnosti uporabe novega zakona. Sam sem njegovega očeta dvakrat obiskal v DSO Nove Fužine in se osebno prepričal o njegovi močni želji, da konča potovanje na tej Zemlji zaradi bednega stanja, ki je nažiralo njegovo dušo in ki ga je pripravilo do uresničitve poskusa samomora, ki ni uspel samo zaradi posredovanja osebja DSO.
Tako pa bodo verniki še naprej romali k materi božji na Brezje, na Ptujsko goro in še kam in si s tem zagotovili osebni duševni mir in tudi na naknadni zakonodajni referendum na klic Cerkve in Primca bodo množično odromali. Cerkev pa se medtem prazni, saj se vedno bolj oddaljuje od ljudi samih in jih celo omejuje v njihovi osebni svobodi. Morda pa je to njen pravi namen? In kaj bi rekla Marija?
Srečo Knafelc, Krvava Peč
