Učitelji so se izobraževali v času tretje, torej v dobi računalnikov in interneta, današnja mladina pa že živi sredi četrte industrijske revolucije, z umetno inteligenco in zasloni kot podaljškom telesa. Sistem in koncept sta posledično, preprosto povedano, v krizi.
Ni pa res, da se ni nič spremenilo. V prenovo je bilo vloženega veliko dela – novi učni načrti so razbremenjeni, učiteljem omogočajo več avtonomije, za vsak predmet so velike skupine strokovnjakov staknile glave in pripravile spremembe. V šolstvu je načeloma dobro, da se drastične spremembe ne dogajajo prehitro. Tiste, ki so se v zgodovini zgodile zelo hitro, se na koncu niso vedno izkazale za najbolj premišljene. Ampak težava v tem trenutku je, da se šolski sistem prilagaja znatno počasneje, kot se spreminja svet. Cilj izobraževalnega sistema bi moral biti pripeljati mlade ljudi do tega, da bodo razvili življenjske veščine in znanja, s pomočjo katerih bodo lahko uspešno funkcionirali v svetu, ki si ga danes še ne znamo niti dobro predstavljati.
Če se šolski sistem ne bo prilagodil, se nam bo hitro zgodilo, da se bo začel pojavljati vzporeden sistem. Ta bo ponujal storitve za tiste, ki si bodo to lahko privoščili. V tistem trenutku se nam bosta začela dogajati dva vzporedna sistema: eden za premožnejše in drugi – javni. Sam pa menim, da je javni sistem izobraževanja ena najpomembnejših stvari, ki jih naša družba ima, in edina garancija, da vsi otroci dobijo dobro izhodišče za življenje, ne glede na to, iz kakšnega okolja prihajajo.
Nedeljski dnevnik
