Moj čas se meri v tisočih in milijonih let. Moja zgodovina se začne z mitom o poskusu moje ugrabitve, prave ugrabitve pa so se v resnici nadaljevale tudi v moji novejši zgodovini. V zadnjih tisočletjih me zaznamujejo ljudje, ki niso vedno moj ponos, pač pa tudi moja bolečina in sramota. Še posebej v zadnjih stoletjih so se iz mojega prostora po svetu širile krvave vojne, barbarski kolonializmi in dve uničevalni svetovni vojni.
A pred slabim desetletjem so se pričele korenite spremembe. V kratkem času so si namreč sledile zlovešča pandemija, bratomorne vojne, genocidna vojna, grožnja z atomskim orožjem, pojavil se je razdiralni vodja imperialne države, pojavila se je nova imperialna velesila, umrl je izjemni papež in pojavila se je nepredvidljiva umetna inteligenca. Svoje opozorilo je dodala še mati Zemlja z grozljivimi podnebnimi ter podzemnimi spremembami. Jasno je povedala, da bo samo ona odločila o bodočnosti življenja. Ljudje so začutili usodnost trenutka, pomen medsebojne odvisnosti in povezanosti ter od voditeljev množično zahtevali spremembe.
Pobudo je prevzel generalni sekretar Organizacije združenih narodov, pridružili so se nekateri državniki, razumniki, verski voditelji ter mirovna združenja, vsebino pa je usklajeval Unesco (mednarodna organizacija za znanost, kulturo in izobraževanje). Nastal je kratek dokument, ki vsebuje prvi člen splošne deklaracije o človekovih pravicah: »Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.« Dodali so obvezo za razoroževanje in vzgojo mladih za državljane Evrope in sveta, predvsem pa so sledila pomembna dejanja.
Organizacija združenih narodov se je spremenila v zastopanosti vseh kontinentov in tako postala učinkovita organizacija za mir in razvoj človeštva. Oboroževanje se je spremenilo v razoroževanje, vendar so države zadržale orožje za obrambo. Skoraj vse države so obnovile prostovoljno usposabljanje mladih za obrambo in delovanje v primeru naravnih nesreč ali katastrof.
V mojem prostoru, v Evropi, je bila posebna pozornost namenjena vzgoji za evropsko identiteto. Velesile imajo identiteto oblikovano z enim jezikom in kulturo, jaz, Evropa, pa sem drugačna. Imam mnogo različnih jezikov in kultur, ki pomenijo bogastvo in jih želim ohraniti. Zato je v osnovne šole namesto kolonialnega pouka tujih jezikov uvedena vzgoja za evropsko in svetovno zavest. Otroci imajo najprej pouk maternega jezika, nato pouk mednarodnega jezika in šele nato po potrebi drugih tujih jezikov. Pouk mednarodnega jezika kot drugega skupnega jezika je povečal strpnost, spoštovanje drugačnosti, enakopravno sporazumevanje ter oblikovanje skupne evropske identitete.
Pri meni, Evropi, spet raste upanje in zaupanje v ljudi, ki prebivajo v mojem prostoru. To upanje in zaupanje v ljudi, ki si prizadevajo za mir in boljšo skupno prihodnost, bom s ponosom prenesla vsem mojim sestram ter ljudem po svetu.
Skupaj torej naredimo vse, kar lahko, da bo Evropa čez desetletje res lahko napisala takšno pismo!
Janez Zadravec Klugler, Maribor
