Na to lamentiranje se pogosto lepijo politični interesi, včasih je »ne da se« zavit v prefinjeno znanstveno govorico, najpogosteje pa je zgolj še en dokaz, da smo kot družba globoko zabredli v narcistični individualizem: vsi se pritožujemo, vsi jamramo, nič ni dovolj dobro, vse bi imeli takoj in brez truda, ko pa je treba za pol centimetra premakniti svojo rit, da bi kot družba nekaj premaknili naprej, to nikakor ne gre. Sledijo protesti, še več pljuvanja, predvsem pa neizogibno sklicevanje na »moje pravice«.
Čeprav je dejstvo, da so za politike na najrazličnejših področjih ključne strokovne in znanstvene podlage, se ne morem otresti občutka, da so te včasih zlorabljene zgolj za to, da se stvari ne spremenijo, ohranjanje statusa quo pa je seveda v interesu določenih skupin. Dogajanje v državnem svetu prejšnji teden glede tega pušča grenak priokus. Ko namreč v takih razpravah slišim, da za določeno spremembo nimamo dovolj dokazov v znanstvenih raziskavah in da potrebujemo še več podatkov, predvsem pa longitudinalne študije, postajam vse bolj sumničav. Seveda so taka opozorila v znanosti pomembna in potrebna. A dejstvo je, da bomo vedno potrebovali nove raziskave, nove podatke, nove znanstvene preboje. Življenja pa medtem ne moremo ustaviti in čakati še dvajset ali trideset let, da bi nas domnevno pričakal idealen čas, v katerem bomo lahko popolno informirani in soglasno sprejeli spremembe. Tega trenutka ne bo nikoli. Delo
