Zadeva z usodo Gaze je le neskončno bolj tragična od te otroške igre. Odločevalci v njej so tisti, ki so to nesrečo ustvarili in jo prignali do neslutenih razsežnosti, zdaj pa se v stilu lisice kot kokošjega pastirja lotevajo (navideznega) gašenja požara, ki so ga sami zanetili. Tragično pri tej zgodbi je to, da so v Gazi pokopani zadnji upi, da bi Organizacija združenih narodov še imela vpliv, kakršen je bil zamišljen ob njenem nastanku, prav tako pa tudi njene deklaracije. Tako se zdaj na čelo upravljanja s tragično ostalino Palestine postavlja najbolj nekompetenten državnik sveta, ob boku pa mu bo Anglež (Blair), ki predstavlja prakrivca za palestinsko tragedijo, saj je njegova država zapustila Palestince takoj, ko je bil Izrael priznan kot država. O genocidu seveda ne bo govora, o državi Palestini tudi ne in novega Nürenberga tudi ne bo. Evropa v stilu »zaskrbljenega« gledalca gleda dogajanje in še vedno ne ve, kaj storiti, medtem ko ji je bilo glede Ukrajine vse takoj »jasno« in je pokleknila pred gospodarjem vojn in kaosa Trumpom.
Sprašujem se tudi, čemu bodo silne količine težkih granat in orožja (razen za dobiček izdelovalcev), ko se je vojskovanje že zdavnaj preselilo na področje kibernetike in je zdaj samo še vprašanje, kdaj bo kdo od voditeljev na seznamu za likvidacijo. Primer posredovanja Izraela in Amerike v Iranu nam pojasni vse in tudi nakazuje, kam drvi ta svet.
Zaključujem spet z otroško prispodobo: ste že videli, kako reagira majhen otrok, ko mu vzamejo najljubšo igračo? Sledi cepetanje, vpitje, otepanje … Kdo bo vzel moč iz rok Trumpa in njemu podobnih in jo podelil izvoljenim modrecem? Ali nam res ni pomoči v tej naši nemoči večine normalnih Zemljanov?
Srečo Knafelc, Krvava Peč
