A ta predstava evrokratov je daleč od resnice. Gre namreč za svobodo odločanja. Se dovolj zavedamo, da smo s sicer udobnim digitalnim nakupovanjem in plačevanjem ves čas pod nadzorom in absolutno sledljivi? Vsaka naša posebna želja, pa naj gre za hrano ali pijačo, za spodnje perilo ali spolne igračke, za »čudno« literaturo, za manj običajna partnerstva in vse drugo, česar ne bi želeli razgrinjati pred javnostjo, je zlahka sledljivo. Mar res želimo biti stekleni državljani? Te rane ne zapre niti beg v bitcoine in podobne valute.
In dalje: živimo v negotovih časih, begunstvo ti lahko takoj postane usoda. Gotovina te lahko reši, dostop do digitalnega imetka je ponavadi negotov. Avtoritarni režimi preganjajo svoje oporečnike; takoj jim lahko zapro dostop do njihovega digitalnega denarja. Ko je v Ameriki Joe McCarthy obračunaval s tamkajšnjo (dokaj zmerno) levico, je moral še zelo odkrito zapirati filmskim scenaristom pot do zaslužka, onemogočiti je moral visokemu funkcionarju Rooseveltove administracije H. Magdoffu vsako zaposlitev, tako da so njega in družino nekaj let preživljali prijatelji; v čistem svetu digitalnega denarja bi ta ostudna dejanja terjala manj truda: zapreti bi bilo treba le digitalni dostop do lastnega imetka.
Ustavna zaščita gotovine je torej zaščita kančka svobode pred avtoritarizmom, ne le pred kratkovidnostjo evrokratov. Slovenija tu ni ne prva ne edina.
Božidar Debenjak, Ljubljana
