Stranka Prerod se mi na nek način zdi novo Gibanje Svoboda. S to razliko, seveda, da so se na ustanovitelja prilepili nekoliko bolj izkušeni, v glavnem bivši družbenopolitični delavci, ki se jih od nekod spominjamo. Prebiličeva stranka ni čista tabula raza nevednih, negodnih, nerodnih, nedefiniranih, nereflektiranih – kar bo morda zanje mešan blagoslov –, niti se jim ne bo treba toliko učiti, učiti, učiti, ko bodo (če bodo) naletavali na mine, ki jim jih bodo podstavljali tisti, s katerimi že vnaprej ne nameravajo za nič na svetu sodelovati. In če smo že pri tem: čeprav Prebilič deklarativno noče biti podoben Golobu – in čeprav hoče za nameček biti povezovalen, ne izključevalen –, se mu je vendarle zdelo oportuno od njega prevzeti politično podstat antijanšizma. To mu bo gotovo prineslo kar nekaj glasov.
Odnos do drugega antagonista je manj jasen. Prebilič pravi, da bi šel z Golobom v koalicijo samo, če ugotovitve KPK ne bodo zanj obremenjujoče. Hja, kako se bo pa odločil, če bodo? Dejstvo je namreč, da sta Golob in Prebilič obsojena drug na drugega. Če bo naslednjo vlado sestavljal Golob, ne bo mogel brez Prebiliča. In če jo bo sestavljal Prebilič, ne bo mogel brez Goloba. Ne glede na to, kako se bo iztekla premierjeva kao koruptivna žajfnica o Bobnarjevi in Karigadorju. Na koncu bo zmagala – ker bo morala zmagati – pragmatična politična preračunljivost.
Večer v nedeljo
