Pri odzivu na moj članek Free Hamas pa me je upravičeno okrcala, češ da spor med Hamasom in Izraelom tretiram šele od 7. oktobra leta 2023 po vdoru Hamasa v Izrael in spregledam nasilno širjenje meja Izraela na račun Palestincev. Pri pisanju svojega članka sem imel v mislih sedanjo evforijo z dogodki v Gazi, saj se vsi zgražajo nad početjem Izraela, kot da 7. oktobra ni bilo. Da popravim svoje zanemarjanje preteklosti spora med vojskujočima se stranema, bom posegel v zgodovino judovskega ljudstva in v telegrafskem slogu omenil nekatere tragične usode Judov.
Biblično suženjstvo v Egiptu, zasužnjenost od Sircev in rušenje templja, izgon iz Španije, uničenje Judov v Rusiji – pogrom in najhujša nemška rešitev judovskega vprašanja – holokavst. Posledično so se Judje razpršili po vseh deželah sveta in kot narod živeli v diasporah, ohranjajoč svojo vero. Tragedija holokavsta je leta 1947 botrovala predlogu Združenih narodov o delitvi Palestine na judovsko in arabsko državo in po odhodu Britancev leta 1948 je bila izglasovana resolucija o ustanovitvi države Izrael. Arabske države so glasovale proti takšni resoluciji, toda močan čustveni naboj za Izraelce je bila morija Judov v vojni in izid glasovanja je bil le v njihovo korist. Tako je 14. maja 1948 Ben Gurion uradno razglasil ustanovitev Izraela in bil njen prvi premier.
Tako kot dve telesi ne moreta biti hkrati na istem mestu, tudi ta dva naroda nista privolila, da sta hkrati na istem ozemlju, čeprav so primeri miroljubnega sobivanja, je prevladovalo sovraštvo med njima. Če bi oba naroda privolila v sobivanje na dodeljenih ozemljih, sedanjih sporov ne bi bilo in bi ohranili veliko življenj.
Z delitvijo ozemlja niso bili zadovoljni ne Palestinci in tudi Judje ne. Delitev teritorija Palestine je izgledala takole: arabski del 42 %, judovski del 56 %, Jeruzalem pod mednarodnim vodstvom OZN 2 %.
Palestinci so menili, da je celotna Palestina njihova država in so Judje, čeprav jih je bilo okrog 600.000, v njej manjšina. V Palestincem dodeljenem ozemlju je bilo 83,4 % arabskega prebivalstva, dovolj, da suvereno vladajo državi. Judje pa so se morali odreči bibličnemu ozemlju (Judeji in Samariji) in imeli so na dodeljenem ozemlju 42,5 % Arabcev (Palestincev), kar otežuje vodenje države.
Že 15. maja tega leta so to novoustanovljeno izraelsko državo, ne upoštevajoč resolucije ZN, napadle arabske države (Egipt, Jordanija, Libanon, Sirija in Irak), češ, vrgli jih bomo v morje. Toda Izrael je zdržal napade in izšel celo kot zmagovalec. Da bi preprečil nadaljnje žrtve spora, je OZN postavil svoje mirovne sile na meje med državama. Toda leta 1967 je egiptovski predsednik Naser zahteval umik mirovnih sil OZN z izraelskih meja, okrepil egiptovske sile na meji, ustanovil vojaško zvezo med Egiptom, Sirijo in Jordanijo in zaprl Arabski zaliv za izraelske ladje. Izraelci niso čakali, da »jih dobijo po buči« in so s »šestdnevno vojno« razrešili situacijo.
Tako so eni in drugi pripomogli, da so iz »svete dežele« pregnali mir in pri tem je bilo mnogo Palestincev razseljenih. To je izzvalo upor Palestincev in »rodile« so se uporniške organizacije, med drugimi tudi Hamas in Hezbolah, ki ne priznavata obstoja države Izrael. Spor med Palestinci in Izraelci je presegel meje človečnosti, posebno 7. oktobra 2023 z vdorom Hamasa v Izrael in posledice so množičen napad izraelske vojske na borce Hamasa v celotni Gazi. Lahko samo potrdimo misel izraelskega razumnika: »Izrael je bil ustanovljen, da bi Judje, ki se do takrat nikjer na svetu niso počutili zaželene, končno dobili svoj dom. A danes, 70 let kasneje, je Izrael postal trdnjava, ni pa še postal dom.«
Toni Jurjec, Brezovica pri Ljubljani
