Evropa se ne bi znašla v taki podrejeni vlogi do ZDA in Rusije, če bi se pravočasno, najmanj po koncu hladne vojne, postavila v avtonomno geopolitično držo, za katero ji je vedno zmanjkala politična volja. Danes plačuje ceno za varnostno politiko ničelne vsote v Srednji in Vzhodni Evropi pod ameriškim dežnikom po obdobju hladne vojne. In prav ta politika se je izkazala za geopolitično škodljivo za njene interese, saj ne more več računati na transatlantskega zaveznika, ki noče imeti zvezanih tok pri lastnih geopolitičnih interesih z Rusijo. Neki ameriški analitik je imel nemara prav, ko je dejal, da se je Evropa zdaj znašla v vlogi »geopolitične sirote«.
Do geopolitične »polnoletnosti« Evrope je še dolga pot, ta po vsej verjetnosti čaka šele na naslednjo generacijo politikov, če bo za to še čas. Evropa bi nujno potrebovala politiko, ki ne bo obremenjena s preživelimi in za današnji čas škodljivimi političnimi in ideološkimi šablonami. Verjetno je prvi tak prioritetni izziv, kako se na eni strani soočiti in poiskati odgovor na rusko vojaško (pre)moč v evropskem in azijskem geopolitičnem prostoru ter na drugi, kako zasnovati za Evropo in Rusijo sprejemljivo novo varnostno arhitekturo, ki ne bo temeljila na omenjeni ničelni vsoti proizvajanja politike, temveč na multilateralni politiki. x Mladina
