Ko je kot neustavljiv novinar menjal kar precej slovenskih uredništev, so ga povsod pričakali odprtih rok. Evgen Jurič, uradno Evgenij, za prijatelje Geno, je s seboj prinašal ob novinarskem znanju tudi izjemno zakladnico humorja in satire, ki mu je bila enostavno dana ob rojstvu.
Na Delu je bil najprej novičar, preseljen na Tedensko tribuno ali takrat tedensko razprodani časopis TT, zablestel je kot sijajen pisec reportaž. Izklesal se je ob neponovljivih spomenikih slovenskega najbolj branega novinarstva Feriju Žerdinu, Hermanu Voglu, tudi pesniku, ob odličnem slovenskem ženskem peresu Bernardi Rakovec, ki je kasneje postala Jeklin, ob na zahod zagledanem Mitji Meršolu in uredniku himalajcu Zoranu Jerinu, ki so ga tudi naglo »spregledali«. Odprli so mu na stežaj prirojene ventile humorja in satire, zato so ga za najboljšimi željami pospremili, ko se je preselil na sedaj le še v spominu legendarni, slovenski satirični tednik Pavliho. Nazadnje so ga v sicer sijajni novinarski ekipi kot žlahtno dodano vrednost s posebnimi odlikami zvabili na Dnevnik in Nedeljski dnevnik, kjer so mu dali proste roke, da je na polno izkoristil prirojene talente, ki jih je za svoje zveste bralce do zadnjega tipkal na pisalni stroj, ki je edini znal dajati pravi ritem njegovi mislim. Za vedno se je zapisal med ljudi z redko sposobnostjo pisanja tudi po obliki popolnih aforizmov. Kratkih satiričnih pikov, ki opozarjajo in z blagohotno hudomušnostjo kažejo v smer, da se da bolje. Zato je pravi satirik precizen zlagalec besed, ki požgečkajo in zna biti piker, kot je bil Evgen Jurič, ki sam nikoli ni bil žaljiv. Njegovim iskrivostim so se znali od srca nasmejati tudi tisti, ki so jim bile namenjene. Vse to pa so lastnosti redkih, vendar edino pravih satirikov.
Evgena Juriča kot pisca satire, humorja in posebej aforizmov so vabili in brali njegove vrhunske »zadetke« tako na festivalu smeha v Ventimigliji, zadnjem italijanskem mestu na Azurni obali na meji s Francijo, kot na še vedno trajajočem najstarejšem Belosvetskem vašarju humorja in satire v Čačku, ki se tudi letos dogaja v septembru, v dneh, ko je naš Geno odšel. Šestinpetdeseta, kot se imenuje tudi Šabačka čivija humorja, se je vedno hvalila, da sta jo vodila tako prva dama humorja Nela Eržišnik kot Srb, poročen s Slovenko, Mija Aleksić, nikoli pa niso pozabili na »majstora fine zajebancije« Evgena Juriča, ki so ga enostavno očarali še s slavnimi trubaši iz bližnje Guče.
Tudi v politiko je Evgen Jurič izjemno rad pičil, tudi v socializmu, ki sicer ni rad priznaval napak. Celo tako daleč je šlo, da so ga objavljali kot prikaz demokracije tudi v humorističnem časopisu z največjo naklado na svetu, moskovskem Krokodilu, ki je bil v najboljših časih tiskan v pol milijona izvodov v mestih na različnih vzporednikih zaradi ogromnih razsežnosti takratne Sovjetske zveze. Sicer pa je imel Geno med Slovani svoje izbrance, Čehe in Slovake, ko so bili še Čehoslovaška. Zanj je bil itak svetovni car vrhunske satire Jaroslav Hašek s svojim Dobrim vojakom Švejkom, ki je znal tudi iz največje človeške bede izvleči pristen nasmeh. Kot si je želel pisati tudi Evgen Jurič, razveseliti z vseh strani s tegobami in skrbmi zapredenega človeka, in mu dati upanje na dobro popotnico v prihodnje. Tudi njegovi prijatelji, kot on novinarji in satiriki, ki so v Bratislavi izdajali nepozaben humorističen časopis Rohač, rogač po slovensko, tisti mali črni rogaček, ki s kleščicami zna uščipniti in opozoriti. Kot aforizem. Daleč od današnjega standup komedijanstva in pripovedovanja starih vicev za šankom v bifejih s ciknjenim vinom.
Okoli trideset knjig, napisanih za ljudi, ki verjamejo, da je smeh tudi zdravje, je izdal Evgen Jurič v samozaložbi, in skoraj vse so med najbolj izposojanimi v slovenskih knjižnicah. Z veseljem je rad nastopal širom po Sloveniji, zlasti pod okriljem Pavlihove marele in Nedeljskega dnevnika, zato so ga ljudje enostavno imeli radi. Tudi med prijatelji je bil vedno dobrodošel, pripovedoval je vedno tudi o svoji večni in edini ženi Tatjani, ki mu je stala ob strani do zadnjega, hčerki Mojci in sinu Alešu. Svoje najbližje prijatelje pa je vedno opozarjal, da, če ne znamo drugače kot vedno živeti lahkih nog naokrog, naj bomo takšni tudi, ko bo prišel zadnji krog. Več in bolje kot pisec aforizmov nam niti ni mogel povedati.
