Žal sta avtorici zaobšli globlje vzroke nezadovoljstva prebivalcev Stare Ljubljane, nič nista povedali o gentrifikaciji, o spreminjanju pretežno bivalnih mestnih predelov z lokalnim prebivalstvom v predele s turistično, storitveno namembnostjo višjega razreda, o hrupu, o nasilnem in vulgarnem preoblikovanju mestnega središča potrebam hitrih zaslužkarjev, zato podajam nekaj osebnih izkušenj.
Stanujemo v strogem središču Ljubljane, kar je velika prednost, a po drugi strani tudi slabost. Tu smo že od rojstva v stari dvonadstropni meščanski hiši. Včasih je bilo v njej šest družin in dvajset prebivalcev, danes le še štirje. 50 let ni bilo nobenega gostinskega lokala, potem pa so se počasi pritlični prostori začeli spreminjati v lokale. Tudi v naši hiši je lastnik spremenil lokal pod našo spalnico v bife. Na spremembo namembnosti smo se seveda pritožili, a je upravni organ čez leto dni dovolil spremembo kljub temu, da hiša gradbeno tehnično ni primerna za to, saj ni prav nič zvočno izolirana. Zato smo morali zamenjati okna z dragimi zvočnoizolativnimi.
Z večanjem števila gostinskih lokalov se je povečeval tudi prekomeren hrup, med drugim tudi z glasbo iz zvočnikov na pročeljih gostinskih lokalov. Župana Zorana Jankovića smo prosili za skrajšanje obratovalnega časa bifejev, a vztraja, da so lahko odprti do ene ure zjutraj. Pri tem lahko gostje sedijo na gostinskih vrtovih do pol dveh zjutraj. Ob šestih pa začnejo s hrupnimi puhalniki čistiti gostinske vrtove in pri tem dvigovati prašne delce, namesto da bi jih spirali. Policisti pa raje oglobijo dosti tišje igralce klavirja. Nadležno je tudi igranje spontanih uličnih nastopov, zlasti še, ko že desetič zaigrajo isto melodijo.
Spreminjanje ožjega mestnega središča v območje za pešce in kolesarje je dobrodošlo, a je s tem onemogočen dostop z motornimi vozili do naših garaž in dvorišč, razen v času dostave med šesto in deseto uro dopoldan. Seveda ob tem mnogi kršitelji, zlasti motoristi, ki lahko zapeljejo mimo potopnih stebričkov, povzročajo hrup sredi noči. Ob vsem tem se mestni redarji raje ukvarjajo s pobiranjem kazni za napačno parkiranje vozil, ne pa s kršenjem javnega reda in miru, še zlasti v nočnem času.
Tudi četrtna skupnost ne prispeva k izboljšanju življenjskih razmer prebivalcev centra. Tako denimo ni podprla predloga prepovedi uživanja alkohola na javnih površinah in zmanjševanja in odstranjevanja reklam, ki nas spremljajo na vsakem koraku po stari Ljubljani.
Pozitivno je postavljanje pitnikov in podzemnih zbiralnic odpadkov. Res jih kdaj zapolnijo gostinci, da bi čim manjkrat odložili smeti. Včasih se tudi zagozdijo večji kosi odpadkov, ki pa jih lahko z metlo potisneš naprej. Žal nekateri prebivalci odlagajo smeti kar poleg smetnjakov in pričakujejo, da jih bo nekdo drug pospravil namesto njih.
Ko opisujem nemogoče razmere, običajno dobim odgovor: »Pa se odselite!« Ne: tisti, ki so se razpasli po središču mesta, ki ne poznajo manir, etike, spoštovanja in bontona, ti vsiljivci se lahko spravijo ven.
Goran Iskrić, Ljubljana
