Karl je eden številnih Pahorjevih posnemovalcev, a kaj, ko nima takšnih lepih modrih oči in zapeljivega nasmeška. Še »to mi delaj, miška mala« bi lahko zažvrgolel samo svoji vnukinji, če jo ima. Ima pa tudi nekaj Janševih genov, pogosto se mu namreč godi krivica.
Ne izgublja časa, menda že lepi plakate po Sloveniji (od kod mu denar?) ter dela reklamo za svoj neuničljivi teflon in za svojo novo stranko. Zapraviš staro oziroma predsedniško mesto v njej, pa ustanoviš novo, dobiš vsaj 1 % glasov in državni denarci pritekajo. Tudi če ne prideš v parlament. Zanima me, kdo mu je svetoval njeno ime: Zaupanje. Z njim lahko spominja vedno znova volilce, kako so mu zaupali, pa jih je tudi vedno znova nategnil. Je pa res za štose tale naš Karl! Najprej sem pomislila, da se šali z vračanjem v politiko, a nas je že nekaj časa pripravljal z zgodbicami, kako ga nagovarjajo. Mimoidoči ali kupci v trgovinah, nekaj takega, sem že malo pozabila. Kako hitro so nekateri prepričani, če so obkroženi s peščico somišljenikov (z istimi pogledi, cilji ter metodami), da jih podpira vesoljna Slovenija. Da so nepogrešljivi in rojeni za politično poslanstvo, oprostite, bolj za politično izigravanje. Pa ni edini.
Morda se še spomnite, kako je Ernest Petrič, navajal je enake razloge (nagovarjanje) za svoje ambicije, želel postati predsednik države, a mu je še pravočasno kapnilo, da nima šans. Kljub temu ne more iz svoje kože in igra (v družbi drugih starcev z že malo pošvedranimi idejami in pod okriljem neke zlagane Katedrale) vlogo nekakšnega nad-predsednika države in razglaša evropskim gospodarjem, da je Slovenija zvesta služabnica. Naj ne poslušajo sedanje vlade, ker da nima pojma in bo itak kmalu pasé.
Oh, ja, škoda je izgubljati besede in čas za politike, ki so že zdavnaj pokazali svoj škodljivi domet, a vseeno moram še nekaj dodati. Višek Karlove promocije je bilo gotovo rokovanje z drugim velikim »vernikom« in borcem »za pravice upokojencev« Ruparjem pred Marijo Pomagaj. Marija, raje pomagaj nam.
Polona Jamnik, Bled
