Hkrati pa je tudi regijska bolnišnica za Ljubljano in širšo okolico. In zaradi te dvojne vloge, ki jo ima v slovenskem zdravstvu, ima nemalo težav. Po približni oceni pokriva okrog ene tretjine slovenskega prebivalstva, nekateri deli pa tudi polovico.
Po 38-letnem neprekinjenem delu na Internistični prvi pomoči (IPP) UKCL in treh specialističnih ambulantah na Polikliniki lahko na osnovi izkušenj trdim, da je poleg univerzitetnega to tudi univerzalni klinični center, ker mnogi bolniki pogosto tam iščejo pomoč, ki bi je morali biti deležni bodisi na primarni ravni ali v drugih ustanovah sekundarne ravni.
Ampak tako je bilo že vse od začetka delovanja UKCL in še posebej urgentnega bloka (UB) v začetku sedemdesetih let, ko je Služba nujne medicinske pomoči (SNMP) ZD Ljubljana skoraj sočasno z IPP, kirurško in ginekološko urgenco pričela delovati v istih prostorih UB. Vsa leta, to je pa že več kot 60 let, je SNMP koristila diagnostične preiskave UKCL in to je še dodatno obremenjevalo delovanje nekaterih služb (laboratoriji, rentgen, UZ).
Pred leti sem eno leto spremljal napotitve na IPP in ugotovil, da je bila približno ena tretjina bolnikov napotenih kot urgentne in nujne, kar je včasih, to je treba reči, težko presoditi brez dobrega kliničnega pregleda in nekaterih preiskav, in ti so bili hitro brez čakanja praviloma tudi sprejeti na ustrezne klinike. Ena tretjina je bila sicer bolj ali manj nujnih, a potrebovali so predvsem specialistično obravnavo, ki pa je na IPP ne morejo biti deležni, in vemo, kakšen problem predstavljajo čakalne dobe na razne zdravstvene storitve; 30 dni do specialista je bila zgolj volilna obljuba, ki pa ni temeljila na realnih osnovah. Ena tretjina bolnikov pa je bila po moji presoji napotenih povsem neustrezno. Glavni »dobavitelj« bolnikov je bil največji in edini zdravstveni dom v Ljubljani, poleg mnogih drugih od blizu in daleč.
Preveč je bilo primerov nepotrebnih, ali bolje rečeno neustreznih napotitev na IPP v mojem času, in verjamem, da sedaj ni dosti drugače. Predvsem sem pogrešal več osebne komunikacije vsaj po telefonu, če ta že osebno ni bila mogoča.
Če so pojasnila vodje IPP na nedavni novinarski konferenci in v medijih točna, potem se bodo čakalne dobe še bolj podaljšale in bolniki ne bodo čakali več ur, ampak dni. In ni problem čakanje na pregled, problem je mnogo večji, in to je pomanjkanje prostih bolnišničnih postelj ter še celo zmanjševanje števila le-teh ob čedalje večjih potrebah po hospitalnem zdravljenju. Že sedaj se je bati naslednjih mesecev, ko je število napotenih bolnikov praviloma večje. Na kratek rok za nastale razmere ni rešitve, ampak samo stalna improvizacija ter nezadovoljstvo bolnikov in svojcev. Dolgoročna rešitev pa je zgolj izgradnja novega UKCL, sedanja stavba pa bi postala klasična mestna bolnišnica, ki jo Ljubljana še kako potrebuje.
Marjan Fortuna, Kranj
