Nekateri so menili (menijo), da je ta izraz pretiran, saj naj ne bi bilo dovolj dokazov za to, da ga izraelska vlada dejansko izvaja. Ob aktualnem dogajanju pa se problem kaže drugje, saj se utegne izraz »genocid« zazdeti problematičen ne zato, ker ne bi ustrezno opisoval dejanskega stanja, temveč zaradi možnosti, da se z njegovo vsakdanjo rabo izgublja zavedanje o pošastnosti zločina, ki ga nad palestinskim ljudstvom izvaja izraelska politična oblast. Na izraz, ki se tolikokrat ponovi v javnosti (ne da bi se spremenile družbene razmere), se vsakdanja zavest počasi privadi, s tem pa se ji zamegli pogled na stvarnost, kar povzroči izgubo fokusa. Z njegovo pogosto rabo se lahko zmanjša pozornost do podrobnosti zavrženosti dejanj in moralnega propada, prisotnega na strani tistih, ki so si uničevanje človeških življenj postavili za cilj svojih vsakdanjih prizadevanj.
Kajti za nič drugega ne gre kot za to: za čisto uničevalno silo, za katero niti izraz politika več ne ustreza (v ideji politike je namreč še vedno vsebovan pojem skupnega dobrega). Ko izraelska vojska pobija civiliste, ki poskušajo priti do hrane, gre za zlo v čisti obliki (saj v tem ni več niti zametka dobrega). Ko izraelska vlada izdaja takšne ukaze, s katerimi načrtno strada ljudi, kot politična sila pravzaprav uničuje pogoje politike in s tem samo sebe: kar ostane, je zgolj še serija sadističnih psihopatskih dejanj, ki v sebi nimajo več ničesar humanega. Njen učinek je grožnja moralnega razkroja širšega družbenega okolja – ta namreč grozi tudi opazovalcem, ki so vse bolj samo še nemočne in resignirane priče.
Kdor še vedno podpira izraelsko vlado in njeno rabo vojaške moči nad civilnim prebivalstvom (in takšno podporo izražajo tudi nekateri med slovenskimi politiki), bi si moral priznati vse bolj očitno dejstvo, in sicer to, da takšna podpora ne more biti več namenjena določeni vrsti politike, saj dejansko namerno ali ne podpira brutalno zlorabo politične moči, ki temelji na psihopatski miselnosti brez moralnih smernic in nezmožnosti doživljanja elementarnega sočutja. Takšna moč pa ima pred sabo en sam cilj: povzročiti čim več gorja, trpljenja in uničenja na strani tistih, ki jim je sama odrekla status sočloveka. Etična naloga ljudi je, da se takšnim zlorabam moči upirajo in naredijo, kar je v njihovi moči, da bi to ustavili.
Marko Štempihar, Domžale
