In obenem kar 25 (!) več kot lani v enakem obdobju. Natančneje: letos je v prometu umrlo kar 23 voznikov motornih koles (lani 9), 13 potnikov (lani 4), 8 kolesarjev (lani 4), 3 vozniki mopedov (lani nobeden) … Zdaj vidimo, da prostora za različne razlage enostavno ni. Ni ga, četudi dodamo, da se je letos skupno zgodilo manj prometnih nesreč kot lani (12.902 proti 13.332) in da je bilo v njih tudi manj hudo telesno poškodovanih (630 proti 690). Tudi s temi številkami se namreč odmikamo od »vizije nič«, ki ni le lepa besedna zveza, temveč jo je v okviru resolucije o nacionalnem programu varnosti cestnega prometa sprejel celo naš državni zbor. In med drugim predvideva, da se mora število smrtnih žrtev in poškodovanih na cestah do leta 2030 v primerjavi z letom 2021 zmanjšati za vsaj 50 odstotkov, do leta 2050 pa se mora popolnoma uresničiti. Kaj to pomeni, pove že njeno ime. A na žalost v tem trenutku oba cilja delujeta nedosegljiva, utopična.
Odgovor na vprašanje, kaj je šlo letos tako zelo narobe, sicer zahteva širšo in temeljito razpravo ter predvsem konkretne poteze, ki bi vse skupaj spet pomagale obrniti v pravo smer. Dotlej pa naj vsak udeleženec prometa, v kateri koli vlogi pač že, udeležbo vzame bolj resno. Za začetek denimo tako, da je v avtomobilu vedno pripet z varnostnim pasom. Od že omenjenih 17 voznikov osebnih vozil, ki so izgubili življenje, jih namreč letos s pasom ni bila pripeta več kot polovica (9)!
Nedeljski dnevnik
