Kitajci so to 200-megavatno napravico spravili skupaj. Toda na isti lokaciji že deluje en velik, 'dolgočasen' reaktor in še tri velike in dolgočasne gradijo. Tudi oni na to gledajo kot na čisti razvojni eksperiment: če bo uspelo, bo uspelo, če ne, pa ne. Dilema veliki ali mali tako sploh ni dilema. To nikakor ni vprašanje 'ali – ali'. Gre za časovnico. Velike, dolgočasne reaktorje lahko naročite in v desetih letih vam jih postavijo. Mali, tržno zanimivi reaktorji pa so še vedno v fazi prototipov.
Imamo dve možni strategiji: ena je zanašanje nase, druga je računanje na naše sosede. Moj osebni pristop, ki bi ga tudi priporočal, je relativna neodvisnost. Imeti lastne vire. Takoj, ko smo pri lastnih virih – in če zraven dodamo še razogljičenje – to pomeni, da bomo zaprli Termoelektrarno Šoštanj. In ko zapremo Šoštanj, rabimo novo nuklearko. Tako enostavno je to. Sonce sije samo podnevi in še to ne vsak dan. Za veter pa v Sloveniji lahko rečemo tako: ali piha preveč ali pa premalo.
Zagovarjam stališče, da mora Slovenija iti precej bolj agresivno v projekt nove, dolgočasne elektrarne. To nam s preverjenimi tehnologijami brez odkrivanja tople vode zagotovi oskrbo z elektriko za naslednjih 60 let. Potem pa se lahko igramo z raznoraznimi pristopi, vključno z malimi reaktorji. In lokacija, kot je Šoštanj ali Trbovlje, je že 'pokurjena'. Lokalno prebivalstvo je navajeno, da se tam nekaj dogaja, odpor bi bil manjši, zrak pa bistveno boljši.
Nedeljski dnevnik
