Na spletu je v enem od slovenskih člankov o dronih nad evropskim nebom mogoče prebrati tudi tale zapis po enem od napadov z neznanimi droni v Nemčiji: »Policija nima informacij o tem, za kakšne brezpilotnike je šlo, čigavi so, niti koliko jih je bilo. Do incidenta je prišlo v zadnjih dneh Oktoberfesta. Šestnajstdnevni bavarski praznik piva so sicer prekinili že v sredo zaradi bombne grožnje in eksplozije.«. Le kdo bi si mislil, da ni mogoče z gotovostjo dokazati, da so hudo nevarni droni nad nebom EU ruski in samo ruski. Ali pa so ti droni tudi ameriški ali pa kitajski. Ali pa so ti droni tudi kar iz arzenala same ljube, domače, Evropske unije? Zato, ker je nujno treba državljanom EU potegniti iz žepov milijarde evrov za obrambo – v resnici pa za rešitev največjih gospodarstev v največjih državah EU. Kajti usmeritev bruseljskega političnega vrha celotne zahodne Evrope v multikulturni globalizem je idejno in v praksi popolnoma nerealen in škodljiv in bo, v kolikor ga EU ne opusti, zrušil vso zahodno Evropo, da si jo bodo lahko mirno razdelile vse tri svetovne velesile, Rusija, Kitajska in ZDA, vsaka po svojih potrebah jn vsaka na svoj način.
Zakaj pa vsaj kateri od teh številnih dronov ne bi bil »darilo« ameriškega predsednika Donalda Trumpa prežlahtni gospe predsednici komisije EU Ursuli von der Leyen? Gospa potrebuje milijarde in milijarde ameriškega denarja za obrambo, ker je »zavozila« skoraj celotno gospodarstvo EU. Vsekakor je pred nekaj dnevi v svojem razmišljanju imel slovenski najvišji analitični um na področju obramboslovja in tajnih služb močno prav, ko je zapisal o širšem ozadju obrambe pred droni v EU, da v praksi pomeni začasno nedelovanje letališč, logistike, motnje v dobavnih verigah neposredno gospodarsko škodo. Vse to zbuja Evropo iz sna. Ni takojšnjega in enostavnega recepta, kako reagirati in stvari preprečiti. Sistemi odpornosti države in družbe se bodo morali sistematično krepiti in nadgrajevati. Ali je odgovor na te izzive evropski vzhodni dronski zid, o katerem pravkar potekajo razprave v EU? Na te izzive zanesljivo ne. Vse razprave o tem, kako krepiti obrambne sposobnosti v Evropi, so na mestu. Ni pa na mestu strašenje s takojšnjo ali skorajšnjo vojno na evropskih tleh.
Da, prav mogoče je, da tudi ZDA zanimajo določene skrite slabosti EU in njenih politikov, še zlasti tistih okoli gospe bivše nemške kanclerke, Putinove prijateljice. Marsikaj bi lahko zanimalo Trumpove tajne službe za varnost, če upoštevamo, da je bila gospa Ursula von der Leyen, predsednica komisije EU, dolga leta najboljša prijateljica gospe bivše kanclerke Angele Merkel, pa tudi njena ministrica za obrambo. Prav tako bi utegnilo gospoda Trumpa zanimati, kaj se ob kavici prisrčno pogovarjata, seveda digitalno, z Alico Weidel, ideološko voditeljico prenovljene nemške nacionalne stranke AfD; kljub temu, da sama menda v parlamentu sploh ne prikriva, o čem se pogovarja s prijateljem Putinom, ker rada sliši obe plati političnih zgodb. Prav tako Alica, samo kot dobra znanka, kdaj pa kdaj obišče Netanjahuja, pa tudi z gospodom Trumpom odigra kako partijo tenisa. Pa tudi o prijateljskih, povsem osebnih prijateljskih stikih s kitajsko vlado, saj je prav ona skoraj deset let v čudoviti mandarinščini inštruirala kitajske bankirje, kako uravnotežiti kitajske tržne finance s komunistično ideologijo. No, dobro se spominjamo, kolikšno je bilo zanimanje za intervju z gospo Alico, tako veliko je bilo, da so morali neposredni prenos tega pogovora v EU demokratično strogo prepovedati. In zakaj potem v EU, še zlasti v Nemčiji, naj ne bi bilo ameriških dronov?
Frančiška Buttolo, Ljubljana
