Vsa zgodovina je polna »dogovorov« z okupatorjem. Leonidas in njegovih 300 Špartancev, ki so se do zadnjega borili pri Termopilah, je padlo zaradi izdaje. Izdajalci so vedno obstajali in bodo, saj se vedno najdejo taki, ki bodo zaradi lastnih koristi pripravljeni izdati drugega. Ko pa gre za vprašanje, kako priti ali ostati na oblasti, pa taki oblastiželjneži izdajo ves narod s tem, ko pomagajo okupatorju pri podrejanju naroda.
Primorski in štajerski duhovščini je bilo bolj važno, da se ohrani slovenski narod, kot borba za oblast, pa tudi zavedala se je, kaj pomeni služiti tujcu. Ljubljanski duhovščini pa je bilo pomembno le, da se ohrani na oblasti Cerkev – in pri tem jih ni motilo, da bodo hlapčevsko poslušali tujca (ali pa se tega niso zavedali?).
Oblast v soseščini, v t. i. »Neodvisni« hrvaški državi, je brez težav poslušala nove gospodarje tako, da je podarila Hrvate v Dalmaciji in Istri Italijanom. Tudi tako je, med drugim, oblast »neodvisne« države sodelovala z Italijani, ko se je odpovedala enem delu naroda.
Majda Koren, Ljubljana
