Medvojna kolaboracija z okupatorji je brez dvoma zavrženo ravnanje, zaradi katerega so bili številni Slovenci med vojno ob življenje, da drugih njenih posledic ne omenjam. Tudi poboji domobrancev po vojni so bili njena posledica, a so ti vendarle obsodbe vredno početje, ki se ne bi smelo zgoditi. Šlo je torej za tragična ravnanja, ki se jih žal še vedno zlorablja za politične namene, kar nam družbo razdvaja in otežuje upravljanje države. V teh zlorabah smo v EU slej ko prej vodilni in njihova prepotrebna odprava bo olajšana, če nam uspe dovolj verodostojno prepoznati vzroke, zaradi katerih je v Sloveniji prišlo do medvojne kolaboracije, medtem ko je v drugih okupiranih državah ni bilo zaznati. Nekaj več o tem v nadaljevanju.
Pri kolaboraciji Slovencev med preteklo vojno preseneča to, da je aktivno delovala le v delu Slovenije, opredeljenem kot Ljubljanska pokrajina. Na Štajerskem, ki jo je okupirala Nemčija, je namreč ni bilo zaznati. Zakaj ta razlika, dovolj prepričljivo pojasnjuje dr. Marjan Toš v zapisu, ki ga je v Dnevniku pod gornjim naslovom objavil 28. 7. 2025. Po njegovih navedbah je za to, da Štajerci med vojno z okupatorjem niso kolaborirali, zaslužen predvsem mariborski škof Tomažič. Ta je namreč tovrstno sodelovanje z okupatorjem v njegovi škofiji zavračal in bil kljub pritiskom z raznih strani pri tem dosleden; da naj bi ravnal drugače, torej podobno, kot se je to počelo v Ljubljanski pokrajini, ga je menda nagovarjal tudi ljubljanski škof Gregor Rožman.
Da je medvojno kolaboracijo z okupatorjem v Ljubljanski pokrajini podpirala Cerkev, se že ves čas ve. To, kar nam razkriva dr. Toš v omenjenem zapisu, pa dokazuje, da so v tem primeru ključno vlogo imeli škofi. Mariborski škof jo je zavračal in je bil pri tem tudi uspešen, ljubljanski pa jo je aktivno podpiral in je zato sokriv za tisoče življenj, ki so bila zaradi nje izgubljena. Dva škofa torej, od katerih si eden za svoja ravnanja med vojno zasluži najvišja priznanja, drugi pa najstrožje obsodbe. Žal Cerkev tega pogleda na medvojno kolaboracijo ne upošteva, pač pa odgovornost zanjo pripisuje partizanski strani.
Zgoraj omenjeni zapis zaključuje dr. Toš z naslednjo mislijo: medvojni mariborski škof Tomažič »je bil svetel zgled in tudi zato bi že bil skrajni čas, da v Mariboru končno dobi spomenik. Vreden je zgodovinskega in javnega spomina.« To mnenje si zasluži vso podporo. Spomenika svojemu škofu slej ko prej ne bo pripravljena postaviti Cerkev, pač pa naj bi to storila mariborska občina oziroma slovenska vlada. To dejanje bi po mojem mnenju bistveno vplivalo na javno obravnavo medvojne kolaboracije. Če bi slovenska vlada poskrbela še za dostojen pokop po vojni pobitih domobrancev, bi to bili dve dejanji, ki bi po mojem močno omili razprtije med Slovenci, povezane z medvojnimi dogajanji. Manj bi bilo tudi prepirov v politiki, kar bi vsem nam še kako koristilo.
Andrej Cetinski, Ljubljana
