Tako je Spomenka Hribar navedla v Mladini: »Z zanikanjem vsakršne zasluge partizanskega boja za osvoboditev domovine (ki je bila izpeljana skupaj s komunisti) in dejansko postavitve temelja za osamosvojitev države – in še tako prirejena za današnjo politično rabo vse bolj desničarske, ja, neonacistične evropske politike – je manipulacija, ki ji sama ne znam izmeriti dejanskega, daljnosežnega pomena.«
Evroposlanci SDS in NSi so speljali to sramotno resolucijo v Evropskem parlamentu ob pomoči Evropske ljudske stranke in vseh priveskov, od neonacistov in neofašistov do poljskih ter madžarskih desničarskih ekstremistov, ki so postali zelo močna politična skupina. Vse te politične skupine danes mirno gledajo in celo podpirajo genocid, ki se dogaja v Gazi. V takšni druščini se nahajata naši skrajno desni stranki SDS in NSi, nekateri od njih pa se celo udeležujejo množičnih ustaških zborovanj.
Tako imenovana partizanska stran je že neštetokrat priznala in obsodila povojne poboje Slovencev kot zločin. Pa nič od tega ne zaleže pri nasprotni strani, ki nenehno molči o vzroku in posledici. Vzrok povojnih pobojev je namreč bila kolaboracija in nacionalno izdajstvo množice ljudi, ki jih je »našuntala« Ljubljanska škofija in oborožil okupator. Poudariti je treba, da je bila v partizanih večina borcev katoličanov. Takrat, ob začetku vojne, je bilo v vsej Sloveniji samo 1.500 (tisoč petsto) komunistov.
Pa se vprašajmo, ali je uradna slovenska katoliška Cerkev samo enkrat priznala svoj greh, da se je udinjala okupatorju in celo organizirala kolaboracijo. Odgovor je seveda NE. Vendar je kolaboracija že po takratni zakonodaji Kraljevine Jugoslavije predstavljala največji zločin, ki se ga obsodi s smrtno kaznijo. Celo Franc Rode je izjavil, da ima Cerkev čas. S tem je mislil, da se spremeni zgodovino in opere svojo krivdo. Pa še to, ta spor, ki traja še danes, je povzročila samo ljubljanska Cerkev (škofija), v Mariboru pa je bila zgodba malo drugačna. To pomeni, da naša Cerkev ponovno deli narod in zganja kulturni boj, kot že nekoč in to večkrat v zgodovini. Na ta način ni možna sprava, ko ena stran – »partizanska« – priznava greh in zločin, druga stran – »cerkvena« – pa molči o svojem grehu in zločinu ter samo obtožuje nasprotnike.
Na vrsti je torej slovenska Cerkev, da se izjasni glede te resolucije ter vojne in povojne zgodovine, ne pa, da v boj pošilja svoje »pijone« iz političnih strank. Druga stran in predvsem svetovna zgodovina je že povedala svoje, in to neštetokrat.
Gorazd Cuznar, Črnomelj
