Prijatelji so mi prizanesljivo namignili, da se v mojih letih vsakdo, ki je še priseben, seli v obrnjeni smeri. Vaško življenje namreč terja čilo telo in vsaj kolikor toliko bistre misli, ki vodijo telo v pravo smer. Ko zmanjkuje enega ali drugega – in v mojih letih je to statistično dokazano – so na vrsti stanovanja v naseljih, kjer za marsikaj ni treba skrbeti. Menda se temu reče ustrezna in letom prilagojena infrastruktura, ta pa zajema vse od ogrevanja v hišah, trgovin v bližini in zdravstvenega doma do sosedskih obiskov. Korak dlje, merjeno v letih, so varovana stanovanja, kjer je skrb za človeka še posebej poudarjena. Naslednja postaja so ustanove, o katerih pa zdajle ne bi izgubljal besed, ker vodijo v turobno razpoloženje.
Kot najbrž že slutite, dragi bralci in bralke, nisem prisluhnil dobrohotnim nasvetom. Začel sem hoditi po vasicah okoli prestolnice in čez čas se je prikazala lepa stara hišica z nekaj travnika in drevesi, ki sva jo zamenjala za novejše stanovanje, v katerem sva bivala dotlej.
