Župan je svetnike želel presenetiti, ker je vedel, da teh dobrot nihče ne pozna. Zaradi tega so bile v svetlo butalsko prihodnost prestavljene naložbe v popravilo ali izgradnjo glavne ceste, kanalizacije, elektrifikacije, vrtca in smetišča. Če se želi karkoli izpeljati, morajo biti svetniki županstva primerno podprti. Zato je župan predvidel majhno denarno pomoč županstvu, da bodo lažje dvigali roke. Dacar pa še kar naprej, da denarja pa ni.

»Veš kaj, dacar, uvedli bomo nov davek. Jaz ti bom naročil, kakšen davčni predpis boš pripravil, županstvo ga bo sprejelo, jaz podpisal, ti pa uresničil,« je bil kratek župan. »Ja, kaj pa bo to?« je zanimalo dacarja. Župan se zasmeje in pravi: »To bo zakon o davku na tretje čevlje.« »Kkkkaaj, ne razumem,« zajeclja dacar.

»Poslušaj, dacar moj. To bo edinstven, pravi butalski zakon. Nihče ga še nima. Z njim bomo obdavčili prav vse Butalce od dojenčkov do pokojnikov, zraven pa še vse, ki se bodo znašli v Butalah. Ti boš v predpisu izpilil člene, ko boš pridobil potrebne podatke. Stvar je pa taka. Vsak Butalec ima čevlje, ene za poletje, morda druge za zimo. Vem pa, da imajo Butalci vsi več kot dva para čevljev. In te pare bomo obdavčili. En Butalec je lahko lastnik največ dveh parov neobdavčenih čevljev. Vsak Butalec bo moral svoja dva para registrirati. Višek bo lahko Butalec dal v najem ali jih bo pa celo prodal. Pri tem bo plačal prometni davek. Za vsakega Butalca se bo vedelo, koliko čevljev ima. Tu bodo upoštevani še dojenčkovi copatki, otroški sandalčki in tako naprej, do tega, koliko parov čevljev je zapustil pokojnik, razen tistega para, ki ga bo imel na svojem pogrebu,« je uvod zaključil župan. »Čakaj, župan, copatki, sandalčki in podobno niso čevlji,« reče dacar. »Prav imaš, besedo čevlji boš zamenjal z obuvalom, ker obstajajo tudi škornji, gojzerice, pancerji, japonke in podobno,« hitro zaključi župan.

Tako je dacar začel pisati zakon o tretjem obuvalu. Najprej je moral ugotoviti, koliko obuval v Butalah sploh je. Izmislil si je, da potrebuje podatke o številu čevljev, kar naj bi služilo za analizo o gradnji tovarne čevljev v Butalah. Butalci se bodo radi pohvalili, koliko in kakšnih čevljev imajo.

Za uresničitev županovih želja potrebuje 10 buč. Vseh Butalcev je dva tisoč. Vsak Butalec bo oproščen davka za dva para obuval. Ena buča ima tisoč pešk. Torej, če želi dobiti 10 buč, rabi 10 tisoč pešk. Butalski izračun kaže, da mora od vsakega Butalca na leto dobiti 5 pešk. Popis obuval bo pokazal, koliko davka lahko zbere. Dacar je dvakrat butnil z glavo v zid, da je zbistril misli in ugotovil, da če bo popis pokazal, da je obdavčljivih obuval premalo, bo pa davek dve peški na obuvalo namesto ene. Če se bo kasneje izkazalo, da je obdavčljivih obuval več, nič hudega, bo pa več denarja v blagajni.

S tem izračunom hiti k županu in mu vse pojasni. Župan pa: »Poslušaj, dacar, izračun je v redu. Dodaj samo še določbo, da Butalci lahko dajo svoja presežna obuvala v najem, ki se jim bo odšteval od davka na viške obuval. Če bomo uspeli pri čevljih, bomo kasneje lahko uvedli nove davke še za presežek srajc, gat in nogavic. Dacar, pa še nekaj. V prehodne določbe dodaj, da je tega davka županstvo oproščeno.«

Tomaž Šumi, Lesce