Prostor v novi reševalni koreti, namenjen za ponesrečence, je velik 2 metra krat 2 metra! Pravo razkošje za butalske razmere. A prav tukaj se je začel problem. Levi so trdili, da mora ponesrečenec ležati vzdolžno, ker tako teče zgodovina, napredek in razvoj. Desni pa so vztrajali, da mora ležati prečno, ker edino tako se lahko pogleda človeku v oči, s strani, ne pa od nog.
Vsi so se strinjali, da je 4 kvadratne metre dovolj za ponesrečenca, opremo in reševalca. Glavni problem naj bi bil, kje bo nesrečnik imel glavo. Pri butalski glavi mora biti zadosti prostora tako za reševalca ali dušnega pastirja.
Butalski učitelj je začel z nekakšnim Pitagoro, ki je baje ugotovil, da je ob dvometrskih stranicah kvadrata diagonala dolga skoraj 3 metre. Če bi ležal ranjenec po diagonali, bi bila ob njegovi glavi lahko oba dušebrižnika.
Ko to sliši je vstala butalska modrost, gospa Špeglič iz komisije za estetiko, in zatrdila, da ona najbolje leži diagonalno. »Če leži po diagonali«, je rekla, »potem imam nekaj od obeh strani, malo naprej, malo vstran, predvsem pa je bolj estetsko. Tako, poševno, butalsko!«
A glej ga zlomka! V Butalah obstajata v prostoru korete dve diagonali: leva (od spodaj levo proti zgoraj desno) in desna (od spodaj desno proti zgoraj levo). Ker je v Butalah najbolj pomembna glava in njena lega, so modro dodali, da je na vsaki diagonali glava lahko na dveh koncih. In zopet prepir! Katera diagonala je leva, katera je desna? Z žrebanjem je prišlo do odločitve, da je leva tista, ki se konča pri levi rami voznika, desna pa tista, ki se konča pri njegovi desni rami, odvisno, ali se koreto vleče ali poriva. Levi so trdili, da mora ponesrečenec ležati po levi diagonali, ker je to naravna pot srca, ki bije na levi. Desni pa so vztrajali, da je prava smer desna diagonala, saj se mora vsak ponesrečenec najprej spovedati, nato pa k ranocelniku. Vsi Butalci pa so se strinjali, da imajo glave na zgornjem delu posamezne diagonale moški, na spodnjem pa ženske, zaradi butalske enakopravnosti spolov in ustrezne prekrvavljenosti butalskega zaklada, možganov.
Prikazal se je še Rom Ringl, ki je upravljal butalski vrtiljak, ter predlagal kompromis: »Na stičišču diagonal naredimo os, na katero nataknemo ležišče, ki se bo vrtelo odvisno od političnih usmeritev ranocelnika, dušebrižnika in ne nazadnje od ležečega Butalca.« To se je skoraj prijelo, a le do trenutka, ko je vaški ekonom napovedal, da taka koreta stane dvojno, saj zahteva novo »rotacijsko posteljno platformo«. Na koncu so sklenili, da bodo kupili kar tri korete, ki se bodo nastavile po politični pripadnosti ponesrečenca: levi bodo ležali vzdolžno (glava proti vozniku korete, ker ta ve kam); desni bodo ležali prečno (kot prečka na križu in zato, da ne oponašajo levih); sredinci pa diagonalno, a samo ob sredah in ob lepem vremenu.
In tako so v Butalah znova dokazali, da ko gre za življenje in smrt, je najpomembnejša stvar, kako človek leži. Niso pa še soglasni, ali bo koreta butalska ali privatna. Vozniki bodo v vsakem primeru Butalci.
Tomaž Šumi, Lesce
