Vodje teh strank, ki so bili vsi po vrsti modri kot lune na nebu, so se strinjali, da ne bo koalicij med strankami. Ne, to bi bilo preveč preprosto in, bog ne daj, logično. Namesto tega so razglasili veliko butalsko zaprisego: »Vstopili bomo le v koalicijo razuma!« Kako bodo oblikovali to koalicijo, ni bilo nikomur jasno, a v Butalah so na zmedo vedno gledali kot na znak genialnosti.
Prvi korak je bil »Kako do razuma«? Ko so butalski voditelji ugotovili, da je razum ključni pogoj za koalicijo razuma, se je zastavilo vprašanje: »Kje najti ta razum?« V Butalah namreč nihče ni bil prepričan, da takšno reč sploh imajo. Butalski prvak, ki je bil znan po tem, da je nekoč odprl knjižnico, a je pozabil naročiti knjige, je predlagal, da bi se razuma lotili kot lova na zaklad.
In tako so v središču Butal razglasili veliki iskalni dan. Vsaka stranka je izbrala svojo nalogo. Stranka desnosrednje leve jasnine je poskušala razum najti v starih pergamentih in zapisih prerokov. Ker pa so preroki nekoč zapisali, da je razum »tam, kjer ga ni,« so se hitro znašli v krožni logiki, ki jih je pripeljala nazaj na začetek.
Medtem je Stranka progresivnih tradicionalistov odšla v gozd, kjer so iskali razum med starimi hrasti. Eden izmed članov je predlagal, da bi razum lahko bil skrit v gobah, a so se po zaužitju nekaj gob le še glasneje smejali in peli.
Stranka neodvisnih odvisnikov pa je sklenila, da razum zagotovo leži v pivnici. Po nekaj sodih butalskega piva so sicer našli veliko navdihujočih zamisli, a nobena ni bila dovolj trezna, da bi jo lahko imenovali razum.
Kaj pa zdaj z najdenim? Ko so se stranke vrnile v mestno hišo, vsaka s svojimi rezultati, je bilo jasno, da razuma niso našli. A Butalci so bili znani po svoji iznajdljivosti! Vodja Stranke strank je predlagal, da morda razum ni nekaj, kar bi se dalo najti, temveč nekaj, kar bi lahko izumili. Tako so ustanovili delovno skupino za razvoj razuma.
Izdelali so prototip razuma. Sliko vodje Stranke strank so postavili na sredo mestnega trga. Razglasili so ga za »simbolični razum.« Vodje strank so se nato strinjali, da bodo vsi, ki se bodo poklonili temu simbolu, s tem formalno sklenili koalicijo razuma.
In kakšen je bil epilog butalske modrosti? Butalska koalicija razuma je zaživela. Vsaka stranka je trdila, da je bila ravno ona tista, ki je simbolu razuma vdihnila največ modrosti. Medtem so Butalci praznovali na trgu, prepričani, da so postavili nov standard politične genialnosti.
In če se jim je kdaj kdo posmehoval, so zgolj skomignili z rameni in rekli: »Razuma morda res nimamo, a koalicijo pa imamo!«
Tomaž Šumi, Lesce
