Nekako me samo razlaganje dejstev ne zadovoljuje brez obrazložitve vzrokov in konteksta posledic. To »zgodovinsko« gledanje in razlaganje današnjega političnega trenutka s stališči, ki počasi prehajajo v lastno kontradiktornost, je vseeno čudno. Nekako med vrsticami je navedeno, da resnica iz preteklosti (vojni) ni resnica, ali morda še bolje, da so nekatera dejstva, ki so se zgodila po vojni, »pomembnejša« od dejstev med vojno. Ne morem se izogniti občutku, da so vzročno-posledične povezave namerno spregledane, prioritete zgodovinskih dejstev in dogajanj pa pozabljene, ali pa se avtor vsaj trudi, da bi bile.
In podobno je v številnih mnenjih in stališčih mnogih, ne pa seveda vseh, uglednih politikov, strokovnjakov ter novinarjev, ki vsi skupaj nekako ne vidijo, ali pa nočejo videti številnih pasti, ki so drugačne ali pač enake kot v preteklosti. A vendar z drugimi akterji, v drugem času in drugačnimi sredstvi – orožji in naprednimi tehnologijami. Pa vendar z enako večvrednostno rasistično, nacistično, stalinistično, versko in imperialistično miselnostjo. Ali to človek poimenuje nacizem, sionizem, stalinizem ali kakorkoli že, je nebistveno.
Dejstvo je, da so takšne ideologije, politike in seveda praktična ravnanja enostavno nesprejemljive! Kjerkoli in kadarkoli! Zato me pozivi na pozabo in to, da se usmerimo v prihodnost, da se enostavno »spravimo«, nekako ne zadovoljujejo. Nasprotno. Zdi se mi oziroma sem prepričan, da vsem tem »napakam« – kot jih imenujejo in tako zmanjšujejo njihov pomen številni kreatorji preteklosti in sedanjosti ter prihodnosti – ne bi smeli nasesti. Lep primer zgrešenosti takšnega razmišljanja in ravnanja je izraelski genocid v Gazi. Ob veliki ameriški pomoči in neukrepanju EU.
Enostavno se ne bi smelo zgoditi, da po 80 letih od zmage nad naciklerofašizmom pozabimo na vse žrtve in prizadevanja za mir. Tudi ko gre za vojno v Ukrajini in Rusiji. Pa enako velja za genocid v Srebrenici pred tridesetimi leti, ki se ga Muzej novejše zgodovine Slovenije očitno boji prikazati z ustreznim in vsebinskim uvodom, ki je menda postal sporen. Nekako se zdi, da današnji genocid Izraela v Gazi nad Palestinci in neustrezno reagiranje trenutnih oblastnikov, ki ne premorejo poguma za odločno ukrepanje proti zločincem, kažejo na izgubljen moralni kompas tistih, ki bi nam morali biti vzor. Hkrati pa nimamo oblastne alternative, ki je ravno tako ali še bolj usmerjena v vojno.
In počasi postajajo vse besede, protesti, peticije in druge oblike nasprotovanj skoraj odveč, ker se ne zgodi nič. Tega enostavno ne razumem in ne podpiram vse te tišine in neukrepanja oblastnikov ob dogajanjih okoli nas. Nesposobnost, odsotnost poguma, politikantske kalkulacije ali karkoli drugega so enostavno nesprejemljive s človeškega vidika. Za vse, tudi za poslance parlamenta. Da o vladi raje ne govorim.
Ne samo da se zdi, da je svet ušel s tečajev, ušel je s poti humanosti in reševanja problemov. Če bi toliko milijard evrov, kot jih danes namenjajo za orožje, namenili za preprečevanje vojn in za diplomacijo ter sodelovanje, bi že zdavnaj po vsem svetu vladal mir.
Miloš Šonc, Grosuplje
