Kot zasledujem, se izraz žlahtna (plemenita) desnica v medijih in v političnih razpravah pojavlja že vrsto let, pogosto kot kontrast bolj radikalnim ali populističnim tokovom na desnici (SDS). Žlahtna desnica naj bi zagovarjala demokratična načela in pravno državo, spoštovala pluralnost in iskala kompromise, temeljila na krščansko-demokratskih ali konservativno-liberalnih vrednotah, se distancirala od sovražnega govora, nestrpnosti in skrajnosti ter videla svojo vlogo v graditvi skupnega dobrega, ne v delitvah. Da bi se NSi približala tej zaželeni podobi, si je še najbolj prizadevala Ljudmila Novak, vsaj tako se je zdelo – zato je bila tudi med mnogimi volilci drugega pola dokaj priljubljena – njeni nasledniki pa s tem samo bolj ali manj manipulirajo.
Večkrat je poudarjala pomen pravih krščanskih vrednot v politiki: dostojanstvo vsakega človeka in spoštovanje človekovih pravic, solidarnost z ranljivimi skupinami (revni, bolni, starejši), sočutje in medsebojno pomoč, poštenost, odgovornost in zmernost v političnem življenju … Prizadevala si je pa tudi za nedotakljivost življenja od spočetja do naravne smrti, za preprečevanje vstopa LGBT ideologije v vrtce in šole, za spoštovanje mrtvih (pokop žrtev prikritih grobišč), pravičnost in spoštovanje odločitev na podlagi vrednot … in med drugim resno kritizirala, »da so številni kristjani del črede, ki naseda manipulacijam in slepo sledi nekomu, ki ni ne demokrat, ne kristjan in tudi desnica ne, kvečjemu skrajni desničar« (kritika sledenju Janši).
Zaradi te kritike si je nakopala Janševo zamero, negodovanje dela članstva NSi, tudi Tonina, ki se je od njene kritike ogradil in ji namesto načelnosti ter zmernosti pripisal osebne razloge, češ, »kot nekdanja predsednica ima pač ta privilegij, da lahko gleda nase in šele potem na stranko«. (Morda pa se niti ne moti?) Še pomnite? Nekdanjo predsednico stranke so »mladci« s šopkom rož poslali v Bruselj, ambiciozni, premalo samokritični Tonin pa je kot novi predsednik z navdušenjem, brez prepotrebnih zavor ter pripomb sodeloval z avtokratom v njegovem zadnjem, tako zelo spornem in agresivnem vladanju. Tudi ostala strankarska ministra (J. Cigler Kralj, J. Vrtovec) še kasneje nista obžalovala – vsaj to bi lahko – kako so »reševali« bolne starostnike in »praznili« domove. Tonin je pred nas razgrnil svojo dvoličnost – najprej je odpovedal podporo ministru Vizjaku, ki bi »sodnikom strl jajca«, nato pa ga je z vzdržanimi glasovi v DZ rešil – in nezrelost, ko se je smešil s svojimi vojaškimi »podvigi«.
Hitro minevajo meseci Golobove vlade in še prepotentni Tonin se je zaradi nerealne računice zameril Janši z izjavo in s sklepom izvršilnega odbora stranke, da ga ne bodo več podprli za mandatarja. Seveda, Tonina za mandatarja ali vsaj Logarja. Kaj pa zdaj, ko jima bolj slabo kaže? Scenarij je pri roki. S spremembo predsednika se lahko po potrebi spremenijo tudi izjave. Vse namreč kaže, da brez Janše ne bo koalicije, brez Janše ne bo desne vlade, ta pa mora biti za vsako ceno. In že je izvoljen nov predsednik NSi Vrtovec, politična igra se lahko nadaljuje. Na kongresu pa, berem, še Toninova dvolična začimba kot jagoda na torti: »Na tem mestu se želim zahvaliti Janezu Janši za korektno sodelovanje v vladi.« Tistemu Janši, ki ga nočejo več za mandatarja. Ali pač? Saj zdaj je spet vse drugače. Ljudmila pa kljub vsemu stopa v vrh stranke. Pa jim zaupaj, če moreš.
Polona Jamnik, Bled
