V času turških vpadov so papeži trem evropskim deželam podelili naziv Antemurale Christianitatis, predzidje krščanstva: Hrvaški, Madžarski in Poljski. Če pogledamo današnjo kulturno in politično sliko teh dežel, v vseh opazimo podoben pojav: krščansko zavest, ki zna biti izrazito obrambna in bojevita. Pevec Thompson, ki se je vojaško in umetniško profiliral v času zadnje balkanske vojne, se zdi eno izmed utelešenj tega starodavnega borbenega duha, duha krščanskega viteza: na prsih križ, v levici rožni venec, v desnici meč. Borbenost je kdaj potrebna, je pa kdaj tudi dvoumna. Opozoriti moramo, da se je drugi vatikanski koncil odrekel bojevitemu krščanstvu (Ecclesia militans) ter stavil na dialog s svetom in drugače mislečimi. Kdor vidi v Thompsonu nekakšnega krščanskega viteza-preroditelja, naj ve, da pravo bogoljublje pomeni miroljubje ter da je danes prva viteška vrlina dialog.
Thompson oznanja tesno povezanost vere in naroda. Nič narobe, le narodno si ne sme podrediti verskega. Hrvati si ne smejo lastiti Boga niti »medžugorske« Gospe ne, čeprav se je slednja prikazala na njihovem etničnem ozemlju. Domoljubje je lepa in prepotrebna vrlina, vendar zagledanost zgolj v svojo nacijo, čaščenje zgolj svoje nacije pomeni zdrs v poganstvo. To je drugo opozorilo, ki naj se ga zavedajo tisti izmed slovenskih katoličanov, ki te dni ne nehajo hvaliti Thompsona.
Družina
