Javnost se je nedavno ob referendumu na široko ukvarjala z nekaj sto tisoči evri pokojninskih dodatkov za umetnike, o milijardah – Slovenija naj bi za obrambo do leta 2030 namenila kar 2,62 milijarde evrov, kar je trikrat več kot lani – pa je bila tišina. Pričakovano je bil zavrnjen tehten posvetovalni referendum, ki bi odprl možnost za ključno diskusijo o smiselnosti oboroževanja, o sodelovanju v vojnah in prednostnem razvoju obrambnih tendenc. Pozabimo, da ob tako enormno povečanem vlaganju v obrambo ne bodo okrnjene vrednote socialne države, zdravstva, izobraževanja, kulture in druge pravice.
Ampak beseda varnost dela čudeže. Vanjo so zaviti vsi naši strahovi, ki so se utrjevali tekom časa. Iz otroštva se spomnim trepetanja vsakokrat, ko je kakšno letalo krožilo nad našim domom in odprlo boleče pripovedi o vojnah. A vsakdo, ki strahove predela, bo pot do varnosti razumel kot pot brez ubijanja, temveč s pametjo, človeškimi vrednotami, izbrisi egoizmov, narcizmov in predvsem s sodelovanjem.
Z dinamitom bomo z lahkoto predirali gore, zgradili železnice in mostove, je nekoč govoril Alfred Nobel. V nekem pismu je dejal, da če bo nagrada za mir obstajala še po 30 letih, bo konec zgodovine sveta. Motil se je. Svet je še vedno tu in prevečkrat v zmotah. Strah pred vojno bo ljudi usmeril v dobro in ne v zlo, je trdil. A pol stoletja po njegovi smrti se je svet soočil s še hujšim orožjem, kot ga je odkril sam, z atomsko bombo. In ta strah je žal še živ.
siol.net
