Na vsaki seji državnega zbora in odborov maha s papirji in se sprašuje: »Kaj vse skriva Golob? Kdo mu plačuje dopust? Kdo koga imenuje v zdravstvene svete?« In res, vprašanja so na mestu. Toda vsakič, ko Logar zavpije »korupcija!«, se iz ozadja oglasi duh torb, dežnikov in šalov. Saj veste – tistih, ki so jih čisto po naključju dobavili ljudje iz kroga velikega vodje.
Ironija je popolna: človek, ki ga preiskuje KPK, ker je zamudil pri prijavi premoženja, danes s prstom kaže na druge. Saj ne, da bi zamuda sama po sebi dokazovala mafijske posle, a če pridigaš o integriteti, potem ne smeš zamuditi niti minute, kaj šele zakonskega roka.
Logar je postal politični paradoks: je najglasnejši kritik korupcije v državi, a hkrati nosi svojo lastno senco. Kot da bi gasilec razlagal o nevarnosti požarov s cigareto v ustih.
In tu je še ena posebnost: njegov politični slog. Logar ne išče dokazov, išče odmev. Ko reče »Golob ni več opravilno sposoben«, ne pričakuje sodbe, pričakuje naslovnico. To je taktika, ki deluje v naši družbi.
Če bi morala Logarja opisati v eni povedi, bi rekla takole: je hkrati tožitelj in obtoženi, tožilec in priča, pridigar in grešnik. Popoln proizvod slovenske politike, kjer nihče ni brez greha, zato vsi najraje mečejo kamenje.
Polona Jamnik, Bled
