Prebivalce »najbolj skrbno negovanega mesta« ožje Ljubljane so izrinili turisti, »aboridžinov« skoraj ni več. Vse zgradbe so lepo prebarvane, po Ljubljanici plovejo ladje s turisti, ki občudujejo naše »najlepše mesto na svetu«. Zabavajo nas glasbeniki in cestni artisti iz vseh koncev sveta, koncerti in prireditve si sledijo ob praznikih in vse poletje, župan ne pozabi nobene dobrodošlice uspešnim športnikom. Kruha in iger so zahtevali že Rimljani. Pa ne samo to, župan je zgradil Stožice, dobili smo prenovljeno Ilirijo. V mestu rastejo stolpnice kot gobe po dežju in s tem »tudi priložnosti za pogumne in Jankovića, ki je vedno znal najti poti do denarja«, je zapisal gospod Višnar. A vseeno se Ljubljančani borimo proti garaži pod tržnico.
Le zakaj? Eden izmed vzrokov je naša kulturna dediščina, ki se sistematično uničuje. Narod brez preteklosti pa nima prihodnosti.
V času županovanja Jankovića je bilo leta 2010 uničeno 5000 let staro kolišče na Špici, prav v času Unescovega vpisa v seznam svetovne dediščine kolišč na južni strani Alp. Kolišča na območju samega centra mesta nima nobena evropska prestolnica. Zavrnjen je bil predlog arheološkega parka na Špici. Podzemni muzej Emone, ki sva ga predlagala z arhitektom Kerševanom leta 2009, je nadomestila iEmona (projekt Mestni muzej), zgrajena z evropskimi sredstvi, a se je že leta 2012 preimenovala v Chopinov prehod, domovanje kraljev ulice, hladen poleti in topel pozimi. Že od leta 2006 je na udaru zadnje še neoskrunjeno srednjeveško arheološko najdišče pod Krekovim in Vodnikovim trgom. Grozi mu uničenje zaradi projekta MOL, gradnje podzemnih garaž.
Tu so se naselili Frančiškani že leta 1230. V stoletjih, ki so sledila, so zgradili mogočen samostan ob vzhodnem srednjeveškem obzidju ob Kloštrskih vratih (omenjene že leta 1243) in trdnjavo barbakan, s cerkvijo Marijinega vnebovzetja, kapelo Turjaških in kostnico. Izredna arhivska dokumentacija prikazuje razvoj samostana in obrambnega sistema, ki je leta 1415 ubranil meščane pred obleganjem Turkov, s še neraziskanim dvojnim obzidjem in Vodnim stolpom. Ohranjen je načrt samostana iz leta 1788, ko so samostan morali zapustiti frančiškani in so ga preuredili v licej. Leta 1895 je bil licej ob potresu tako močno poškodovan, da so ga morali podreti. Ohranile so se dobro ohranjene obokane kleti in križni hodnik nekdanjega samostana z devetnajstimi grobnicami, v katerih leži 290 pokojnih, elita življa na Kranjskem, plemiških družin in pomembnih meščanov. Vse to je razvidno iz arhivske dokumentacije, ki jo hrani arhiv mesta in frančiškani. Vse to je na območju današnje tržnice in bi se uničilo z gradnjo garaž.
In »kakšna je alternativa garaži pod tržnico?«, sprašuje gospod Marko Višnar.
S kolegom Kerševanom sva leta 2009 izdelala projekt zaščite in predstavitev vzhodnega mestnega obzidja in srednjeveški muzej. Predlog je podprla organizacija EWT (European Walled Towns) pa tudi SAZU Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Ob predstavitvi decembra 2009 je projekt odobril tudi župan Janković. Želel je le povezavo z žičnico in dopolnila sva najin predlog. Projekt je projektant Kombinat, d. o. o., leta 2011 preimenoval v arheološki center. Od takrat je predlog srednjeveškega muzeja pozabljen.
Leta 2012 sva izdelala tudi idejni projekt »posodobitev tržnice brez garaž« z eno samo podzemno etažo na območju med nekdanjim samostanom in obzidjem, ki ni bilo nikoli pozidano, kjer so frančiškani vse od leta 1699 imeli svoj vrt. Predlagala sva dovoz iz Poljanskega nabrežja pod Kopitarjevo ulico, da ne vpliva na Plečnikove arkade. Predlog sva predstavila MOL in predlagala natečaj. Odgovora nisva dobila. Z manjšimi posegi pa podzemna etaža za posodobitev tržnice sploh ni potrebna.
Opozarjala sva, da se Mahrova hiša, grajena delno na nasutem obrambnem jarku, naslanja na obzidje in ni nikoli segala čezenj, da je zgradbo, grajeno leta 1834, težko adaptirati v hotel in še težje v administrativno zgradbo, ki tudi zahteva nikjer predvideno parkirišče. Garažna hiša po dokumentaciji, ki jo hrani iniciativa Tržnice ne damo, je namenjena Kresiji, preurejeni v hotel. Zavod za varstvo kulturne dediščino je podal kulturnovarstvene pogoje, da dozidava Mahrove hiše ne sme segati preko cvingerja, prostora med obema obzidjema, a to zahtevo MOL grobo krši.
Ta članek je pojasnilo gospodu Višnarju, da je eden izmed razlogov, ki jih obravnava stroka, uničenje nenadomestljive arheološke dediščine v nasprotju z mednarodnimi konvencijami, sprejetimi v zakonodajo Republike Slovenije, da se prebivalci »najbolj skrbno negovanega dela mesta borimo proti garažni hiši«, kot nam to narekuje Aarhuška konvencija. Uničenega arheološkega najdišča ni mogoče nadomestiti. Uničeno je za vedno.
Milan Zdravko Kovač, Ljubljana
