V njej sem dokazoval z uradnimi podatki plačnika storitev, ZZZS, da približno četrtina pediatričnih timov ne obravnava niti toliko otrok, kot jim ga narekuje leta 2019 znižani normativ, tri četrtine pa kar dvakrat več kot prva četrtina. Če bi le-ta povečala opredeljevanje otrok do normativa, bi zdravnika dobilo vseh 16 tisoč otrok, ki so danes brez njega. Zapisal sem tudi, da bi bila to samo začasna rešitev, saj bomo zaradi upokojevanja pediatrov, ki so najbolj obremenjeni, potrebovali dodatne pediatre. Moja kolumna je trkala na vest in poklicno etiko pediatrov, naj poskrbijo, da bi vsi otroci imeli svojega pediatra. JČR je moje pisanje ocenila za »naložbo v arzenal orožja, s katerim se ruši poslanstvo zdravnika primarne ravni«.
JŠR ima vso pravico do drugačnega mnenja, vendar bi pričakoval, da bi svoje zavračanje utemeljila, tako da bi se z njenimi argumenti lahko bodisi strinjal ali pa bi jim ugovarjal. Tako pa sem izvedel le, da mojemu »raziskovanju, preračunavanju in dokazovanju« nasprotujejo njeni »neposredni uvidi iz prakse«. Ta »uvid« dokazuje tako, da skoraj polovico pisma porabi za opisovanje svoje poklicne kariere, v drugi polovici pa jo bolijo napadi, »ki pod šifro skrbi za javno zdravstvo rušijo vse tisto, kar si pediatri mukoma in z ogromno odpovedovanja prizadevajo zgraditi«. Skozi usta mlajše kolegice me sprašuje, ali sploh znam kdaj nehati. S takimi »argumenti« polemika seveda ni možna. Bralcu obeh prispevkov prepuščam presojo, kateri od naju si bolj zasluži oznako »besedičenje« in »politično čvekanje«, ki ju name lepi JČR.
JČR z velikim spoštovanjem spremlja mlajše kolegice in kolege, »ki v ljubezni do svojega poslanstva vztrajno iščejo poti naprej tudi v okolju napačno zasnovanih kritik«. Toda v svojem odgovoru se niti enkrat ne dotakne bistva mojega prispevka – problema otrok brez zdravnika ter predlogov rešitev. Ali ljubezen pediatra do svojega poslanstva ne zajema otrok, ki sploh ne morejo do njega? Ali je leto in pol trajajoča stavka zdravnikov tisto, kar predstavlja vztrajno iskanje poti naprej? Kako je možno, da prav nihče med zdravniki ne zakliče: kolegi, zmogli bomo, poslanstvo (in zakonodaja) nam nalaga, da zdravimo vse paciente? Ali ni to tisto, kar ruši ugled zdravnikov, ne pa članki, ki te probleme razkrivajo?
JPČ pozivam, naj na podlagi svojih uvidov in ljubezni do svojega poslanstva odgovori (javnosti, ne meni) na naslednja vprašanja:
Ali je problem 16 tisoč otrok brez pediatra v sedanjem trenutku rešljiv ali nerešljiv?
Če je nerešljiv, koliko časa bo tako stanje še trajalo?
Kako resno in dolgoročno škoduje zdravju otrok, ki nimajo osebnega zdravnika, prav to dejstvo? Pričakujem strokovno oceno, ne izmikanja.
Ali je sprejemljivo vztrajati pri najnižjih normativih števila pacientov na tim pediatra in družinskega zdravnika v EU, če ti normativi zadostujejo samo za tri četrtine prebivalstva?
Če pritrdite takim normativom: ali bi po enaki logiki morali ugoditi tudi morebitnim zahtevam po znižanju učiteljskih normativov – pa čeprav bi zaradi tega četrtina otrok ostala brez možnosti obiskovanja pouka?
Slovenska javnost te odgovore od pediatrov že dolgo pričakuje. Pa tudi od drugih zdravnikov. In ne nazadnje: tudi od Zdravstvenega sveta in Komisije RS za medicinsko etiko. Odgovore zdravniškega sindikata in zbornice, ki sta nizek normativ »izborila«, že poznamo.
dr. Dušan Keber, Ljubljana
